Ura je štiri zjutraj, ko spet prevzamemo stražo. Naravnost pred nami migotajo drobcene luči, po karti sodeč bo to Brindisi, še kaki dve uri pa bomo tam. Vlaga je strašanska, vse je mokro, spolzko, tam daleč za obzorjem dvakrat, trikrat poblisne, najprej kot privid, nato pa vse jasneje. Nobenega dvoma, nevihta! Opazujoč nevarne bliske, ugotavljamo, da se nevihta na vso srečo oddaljuje. Nič kaj prijeten ni pogled na nevihtne gmote, ki naravnost pred tabo grozeče parajo temno nebo. Okoli nas pa kot v zlatih sanjah svetloba preganja temno, zlobno noč. Naprej čisto počasi, neopazno, nato pa vse hitreje. Od vseh straž imam najraje prav jutranjo. Nekaj prav posebnega je v tistih trenutkih, ko velika, rdeča krogla vstaja, tako čisto počasi, nalahno izza obzorja. Ko drobni zlati žarki, podeč se po temni gladini nežno božajoče objemajo zaspane veke, še vse nevajene bele svetlobe, se v tebi bude tisočeri ognji novega, neznanega pričakovanja. Kar predem od ugodja! Ne mine minuta in že je celotna ekipa zbrana na zgornjem robu, tiho opazujoč čarobni prizor. Kot nekakšni martinčki se vsi prav brez izjeme vsako jutro, ne glede na to, ali si na vrsti za stražo, samodejno zbudimo, privekamo na krov, grizljajoč kak sendviček in sprašujoč stražo, kje smo. Živimo po nekakšni sončni uri. Zjutraj se zbudimo s soncem, zvečer, takoj ko se zmrači, prav tako utrujeni kot muhe pocepamo v postelje.