In je res zaspala. Ko je Andrej na recepciji uredil papirje za takojšen jutranji odhod, jo je našel na postelji negibno, z obrazom globoko v blazini, da se je od glave videla samo črna lisa kratkih las in se nadaljevala v njen nezgrešljivi vrat in krasno žensko telo, ki so mu brezbrižno iztegnjeni udi v vse smeri sveta dajali še bolj skrivnosten izgled, ker je bilo iz njihovih nestvarnih trzajev in premikov razbrati, da hodijo po nekem drugem planetu, in enako odsotno je bilo njeno telo in obraz v blazini in oči in ušesa; vse to je Andreja čudno pomirjalo in mu olajševalo dušo, zato se kar ni mogel odvrniti od čarobnega prizora in je kar strmel in gledal in pozabil čas, dokler ni nevidna, neulovljiva pankica nenadoma zakašljala in je v strahu, da bi se vrnila, naglo prijel odejo in ogrnil njeno telo in ugasnil luč. Potem se je v polmraku začel slačiti in odgrinjati svojo posteljo in se previdno usedati na blazino, da bi bilo čim manj škripanja, ki bi zbudilo Katjo; in v polsedečem položaju je nenadoma zagledal njene potovalke in ga je v hipu obšla vabljiva misel, sprva samo kot ekscentrični utrinek, ki jih človek vsak dan brez posebne muke in komaj zavedno kot nadležne mušice odganja iz glave, in se v resnici nikoli ne požene z mostu ali z nebotičnika, in nikoli ne prekine in napodi napihnjenega govorca na proslavi, in nikoli ne odide sredi svojega predavanja na izlet na morje, in nikoli iz žepa ne izvleče noža, da bi ugrabil letalo ali vsaj zabodel zavaljenega prasca, ki se slini okoli krasne stevardese.