Razstava Wendersovih fotografij s producentskim podpisom münchenskega Goethejevega inštituta sicer križari po svetu že dve leti, v kletni salon Moderne galerije pa je prispela po posredovanju Slovenske kinoteke. Gostitelj in organizacijski team razstave sta gotovo dorasla kulturni ekskluzivnosti Wendersovega imena, škoda je le, da vsega tega ne moremo priznati tudi samemu razstavnemu materialu potujočega projekta. Prav zares, kje se je izgubila ustvarjalna atmosfera, ki nas je ogrela v filmu Pariz-Texas, in le kako je mogoče, da veliki Wim še ni razpisal tiralice za njo? Dobro, razumljiva je ljubezen režiserjev do fotografskih posnetkov, saj ni primernejšega medija za podaljševanje večnosti tistih neštetih čarobnih prizorov, ki nam s "filmsko hitrostjo" bežijo pred očmi. A zakaj jih potemtakem ni razvil vsaj na velikost platna provincialnega kinematografa? Namesto tega smo dobili simpatične fotografijice, ob katerih je človek že na prvi pogled pripravljeni staviti, da bi jih znal posneti samo Wenders, vendar mu je hkrati tudi žal, da jih v njihovi izvedbeni skromnosti podpisuje nemara največja režiserska zvezda zadnje četrtine našega stoletja. Kar pa vsekakor ne more biti razlog za to, da te razstave ne bi obiskali. Kajti nekatere osebnosti bodo že same po sebi vedno ostale zasluženo večne. Ali, kot v prenesenem smislu trdi tudi sam Wenders: "Tudi ostrino sem vedno izostril na stvareh in nikoli nisem fokusiral na neskončnost. Neskončnost je bila tako in tako za vedno navzoča..."