John Dewey prevod: Andrej Pinter in Lenart Škof Ciceron, 2008, m. v., 107 str., 12,99 € So knjige, s katerimi navežem sestrski odnos in njihovi avtorji postanejo moji bratje na otoku svetlobe. Na tem čarobnem otoku, ki kljubuje zlu in temi ponorelega plitkega sveta, prebivamo ljudje, ki »dobro v srcu mislimo«. Ki imamo ideale in jih želimo uresničiti za dobro ljudi in sveta. Ne sprašujemo po premoženju, rasi, verski pripadnosti ali spolni praksi, temveč delujemo, delujemo tako, kot da Bog je, četudi mnogi ne verjamejo (več) vanj. So zato, ker ne verujejo v obstoj Boga/bogov, brezbožni ateisti slabši od tistih, ki opravljajo obredja v svojih Cerkvah in govorijo, da sledijo Bogu? John Dewey, velikan ameriške filozofije 20. stoletja, v delu Skupne vere presega ločitev na ene in druge, saj njegov kriterij ni pripadnost religiji, temveč religijsko izkustvo, ki se kaže v vsakdanjem življenju in medsebojnih odnosih prek delovanja tako v znanosti, umetnosti kot na vseh drugih področjih družbenega življenja. Zanj je pomemben religijski pristop, ki se udejanja v medčloveški povezanosti pri uresničevanju najvišjih idealov: sočutja, solidarnosti v ljubezni, delu za blaginjo in pravičnejši svet. Njegovo upanje se napaja iz prepričanja, da »vsa prizadevanja za izboljšanje razmer poganja vera v to, kar je možno, in ne privrženosti dejanskemu«. Strastno zavzemanje za dobro povezuje inteligenco s čustvi v človeku in človeka s človekom pri izbirah in prizadevanjih za dobrobit ljudi in narave. In prav to je božansko!