Norveškem ali v Sredozemlju ter končno pristala v družinskem življenju. Seveda je bilo treba gospodično vprašati za mnenje o tej zadevi; družina je do tega trenutka vešče in oprezno pomagala pri spogledovanju, s snubitvijo pa se je moral potruditi sam. James Cushat-Prinkly je koračil skozi park pred domovanjem Sebastablovih in v sebi čutil zadovoljstvo. Zadovoljen je bil, da bo to popoldne stvar opravil in ga odsihdob ne bo več težila. Snubitev, tudi če gre za tako prijetno dekle kot je Joan, je bila rahlo neprijeten opravek, vendar neizogiben, če je želel človek odpotovati na medene tedne na Minorko in nato uživati srečno zakonsko življenje. Spraševal se je, kakšna je pravzaprav Minorka, predstavljal si jo je kot otok, katerega prebivalci neprestano za kom žalujejo, med ljudmi pa se spreletavajo bele in črne minorške kokoške. Najbrž bo v resnici čisto drugačna in na otoku sploh ne bo perutnine. Jamesova razmišljanja o Sredozemlju je prekinilo bitje ure, ki je udarila pol štirih. Pol štirih. Nakremžil se je od neugodja. V domovanje Sebastablovih bo prispel ravno ob času za popoldanski čaj. Joan bo sedela ob nizki mizici, pred njo se bo razprostiral srebrn čajni servis, srebrni čajniki, vrčki za smetano in čajne skodelice iz najfinejšega porcelana, nad njimi pa bo zvonko cingljal njen glas, ki mu bo zastavljal vrsto prijaznih vprašanj o šibkem ali močnem čaju, koliko, če sploh, želi sladkorja, mleka, smetane in tako dalje. »Eno kocko? Vedno pozabim. Z mlekom, kajne? Dodam še malo vrele vode, če je čaj premočan?« James Cushat-Prinkly je bral o teh stvareh v številnih romanih, njegovo prepričanje pa so potrjevale enako številne izkušnje. Ob tej slovesni popoldanski uri je na tisoče žensk sedelo za elegantnimi mizicami, obloženimi s porcelanom in srebrnino, in njihovi zvonki glasovi so kot neumoren