japonska keramika, zgodovina keramike na Japonskem je dolga in imenitna, saj se lahko z bogatejšim izročilom ponaša edinole Kitajska. Na japonske lončarje sta pogosto vplivali kitajska in korejska keramika, vendar so dali tudi izviren prispevek. Še zlasti so se izogibali anonimni popolnosti, značilni za kitajsko keramiko, in si rajši prizadevali za na roke narejeno kakovost, ki naj izraža ustvarjalčevo osebnost. Priljubljene so bile naključne in nepravilne poteze, na *glazuri so namerno povzročali razpoke in ???krakelire, ki naj bi dajale vtis, da je keramika naravna, in ne umetno izdelana. To je bilo še posebej izrazito pri posodju za čajni obred. Obred je imel od 15._stoletja naprej pomembno vlogo v japonskem kulturnem življenju. Bil je estetski, potekal je po strogih pravilih etikete in s skorajda verskim oboževanjem (pitje čaja so na Japonsko namreč prinesli budistični menihi), in zaradi njegovega velikega pomena je bila keramika še posebej cenjena. Neolitska keramika je najstarejši dokaz o kulturi na Japonskem (glej *japonska likovna in uporabna umetnost); bila je sicer dokaj groba, in v 6._stoletju n._š. so jo nasledili bolj umetelni izdelki. *Porcelan so začeli izdelovati na začetku 17._stoletja, ko so v Ariti odkrili primerno glino. Keramiko so izdelovali na različnih območjih, najbolj ustvarjalno središče je bil Kjoto (prestolnica od leta 794 do leta 1868). Tam so v 16._stoletju izumili *raku, tam je v 18._stoletju živel in delal najslavnejši japonski lončar *Kenzan. Njegov vpliv, tudi prek *Leacha, ki se je izučil na Japonskem, je segel celo v 20._stoletje in prispeval k rojstvu *umetnega lončarstva. Živahno Kenzanovo izročilo je bilo vendarle le ena plat japonske keramike, saj so izdelovali celo vrsto izjemno pretanjenih in imenitno okrašenih izdelkov, s tistimi za zahodni trg vred. Izraz imari se nanaša na bogato okrašen porcelan, ki so ga od približno leta 1600 izvažali na Zahod iz pristanišča Imari (v rabi je tudi izraz arita, saj je bila Arita najpomembnejše izdelovalsko središče). Izvažali so, med drugim, modro in belo keramiko ter kakiemonovsko keramiko; ime je dobila po izdelovalcu porcelana Kakiemonu Sakaidu (1596--1666), ki naj bi leta 1644 prinesel s Kitajskega nadglazurno poslikavo z emajlom. Kakiemonovska keramika ima dokaj skopo, nesomerno okrasje, včasih v obliki listnih vejic in drobnih prepelic. Na Zahodu je bila neznansko priljubljena, tako da je na trgu več posnemanj in predelav vodilnih evropskih tovarn kot izvirnih japonskih izdelkov.