japonska arhitektura, čeprav so na voljo dokazi o neolitskih stavbah v obliki modelov hiš, ki so se ohranili v grobovih, lahko nepretrganemu razvoju japonske arhitekture sledimo šele od vpeljave budizma v 6._stoletju n._š. Tako kot na budizem je tudi na japonsko arhitekturo močno vplivala Kitajska (glej *kitajska umetnost in arhitektura). Ker ima Japonska dovolj drevja in so lesene stavbe še posebej primerne za deželo s številnimi potresi, sta se les (kot najpomembnejše gradivo) in steber (kot najpomembnejša konstrukcijska prvina) hitro uveljavila tudi na Japonskem otočju. Japonska arhitektura je sicer manj veličastna od kitajske in jo bolj zanima povezava stavbe z okoljem, vrtom ali naravnim prizoriščem. To je bilo še zlasti pomembno pri izbiri lege šintoističnih svetišč (šintoizem je stara japonska predbudistična religija); pogosto so jih postavili na lep kraj s pridihom veličastnosti ali skrivnostnosti, ki naj bi namigovali na bližino bogov. Japonska tradicionalna arhitektura se je v stoletjih pravzaprav le malo spremenila; tradicionalnost je še toliko bolj očitna, ker so verske stavbe kdaj zaradi obrednih razlogov vsake toliko časa na novo postavili v povsem enaki obliki. Budistična svetišča so pogosto zgradili kot samostanski kolegij, in v kompleksu je bilo več vrst stavb: to ali pagoda s svetimi relikvijami; kondo, kjer so bile shranjene podobe božanstev, ki so jih častili v svetišču; koro ali stolp v obliki bobna ali zvona; kjozo oziroma sutra ('shramba'); kodo ali dvorana za pridige; sobo ali skupne spalnice; in džikido ali obednica. Tesarstvo je bilo na mojstrski ravni. Lepota japonskih stavb je posledica tako nežne usločenosti strehe kot okrasnih dodatkov, na primer poslikanih stebrov in tramov ali rabe pozlate. Vrhunec budistične arhitekture na Japonskem je samostan v stari prestolnici Nari, ki so ga ustanovili leta 745 in zaznamuje obdobje, ko je cesarska hiša prevzela budizem za državno vero. Dvorana velikega Buda, ki jo je naročil cesar Šomu leta 752 (in so jo na novo postavili leta 1709), je še zmerom največja lesena stavba na svetu; tudi druga poslopja v kompleksu so postavljena podobno velikopotezno in drago. Drugačna je japonska nejavna arhitektura, saj je znana po preprostosti in izbrušeni pretanjenosti. Drsne stene iz lesa ali riževega papirja predeljujejo tloris v vrsto zračnih prostorov. Poseben prostor za čajni obred, povezan s kontemplacijo in gojenjem umetnosti, je včasih v hiši, največkrat pa je tako imenovana čajnica v posebnem paviljonu na vrtu. Za Japonce je bilo od nekdaj zelo pomembno razmerje med hišo in vrtom z verando kot vmesnim prostorom. Palače so bile v primerjavi z zahodnimi in kitajskimi merili skromne. Po prihodu evropskega strelnega orožja v 16._stoletju pa so sezidali več velikih in strah zbujajočih gradov (v tistem času je na Japonskem divjala dolgoletna državljanska vojna). Stali so na mogočnem kamnitem znožju in so imeli več nadstropnih stolpov na sredini. Najveličastnejši je grad Himedži. Od sredine 17._do sredine 19._stoletja je na Japonskem vladala izolacionistična politika in dežela ni imela dobesedno nikakršnih stikov z Zahodom; od šestdesetih let 19._stoletja se je nato začela industrializirati po zahodnem vzoru in je prevzela evropsko arhitekturno izročilo. Načrt za hotel Imperial v Tokiu je naredil Frank Lloyd *Wright (v letih 1916--20, danes je uničen), v tridesetih letih 20._stoletja so prevzeli svetovni *modernizem. Šele v petdesetih letih je dežela dala prvi prispevek sodobni svetovni arhitekturi. Z razmahom gradbeništva, ki odseva izredno gospodarsko oživitev po drugi svetovni vojni, je odtlej priznano središče odličnega in izvirnega sodobnega oblikovanja. Vodilni predstavnik sodobne japonske arhitekture je *Tange; v njegovem delu se tradicionalne japonske oblike povezujejo z *Le Corbusierovim vplivom. Med njegovimi učenci je mogoče najizrazitejši Isozaki Arata (rojen leta 1931), čigar najpomembnejše delo je gledališče v Tokiu (iz leta 1988).