Tudi pri Ficku je, kot pri večini mladih umetnikov, opaziti, da želi v svojih delih kar najhitreje podati celoto svojih dosedanjih izkušenj in nazorov, kar seveda ne prispeva k homogenosti razstave, kljub temu pa je iz njegovih slik mogoče razbrati nekaj stalnic. V vsebinskem smislu se zdi, da slikar svet vidi kot negostoljubno kamnito dolino, kot mračni kotel, kot neprijazno zibel, iz katere pa je, tudi s pomočjo ljubezni, kljub temu mogoče preiti v višje, odrešujoče sfere, kjer nas pričaka »sublimna radodarnost«. Breme, ki ga hočeš nočeš nosi vsak od nas, se lahko, odvisno od posameznika, spremeni bodisi v rešitev ali pa v dokončno pogubo. Na trnovo planjavo bivanja smo prikovani z različnimi, tudi zlatimi okovi in le od nas je odvisno, ali jih bomo zmogli pretrgati. Nagrada za uspeh je harmonično bivanje, bodisi v lahkotno rožnatih odtenkih sladkih obetov ali v kontemplativno privlačnih temnejših tonih. Bivanjska skladnost z univerzumom je najprepričljiveje predstavljena na sliki Šipkov gozd, 2002, naslikani z mehkimi »čajnimi« barvami v gauguinovski, vzhodnjaški maniri. Ob njej človeka zamika, da bi v primerni razdalji sedel pred njo in si v miru privoščil čajni obred.