Leta 1900 je angleški inženir Cecil Booth v neki londonski restavraciji močno presenetil obiskovalce. Nenadoma je vstal izza mize, na naslonjalo precej umazanega naslanjača pogrnil vlažen prtiček, nanj prislonil usta in začel sesati. Ko je opravil, si je kljub kašljanju in kihanju z zadovoljstvom ogledoval umazan kolobar prahu, ki se je nabral na prtičku. Z njim je namreč dokazal pravilnost zamisli, ki ga je obšla med kosilom, da je sesanje najboljši način za odstranjevanje prahu. Pravzaprav se mu je zamisel porajala že nekaj časa. Nekaj dni pred usodnim kosilom je namreč na železniški postaji opazoval delavce, ki so s curki zraka, ki jih je poganjal velik prenosni ventilator, izpihovali železniški vagon. Čiščenje z ventilatorjem je bilo sicer spektakularno, toda ne posebno učinkovito, ker prah in smeti nikakor niso hoteli skupaj z zrakom iz vagona na prosto. Inženir Booth je takoj pomislil, da bi bilo treba čistilni proces nekako obrniti, in s poskusom v restavraciji je dognal, kako naj bi sesalnik za prah deloval. Zamisel se je pojavila ravno ob pravem času, saj je angleško viktorijansko družbo prav takrat obsedla čistoča. Umazanije so se lotevali na vso moč, z metlami, iztepalniki, krpami, čajnimi lističi, soljo, naribanim zeljem, zdrobom -- pravzaprav skorajda z vsem, kar je komu prišlo pod roke. Toda uspeh ni bil sorazmeren z vloženim trudom in najti je bilo treba nekaj bolj učinkovitega.