Budha Obiralke čaja. sprehodi po mestnih ulicah. Celotno mesto postane en sam sprevod plesalcev, glasbenikov in okrašenih slonov. Ta festival velja za največji dogodek na Šrilanki. Nedvomno je nekaj posebnega, vendar če želite prečesali deželo poceni, ta čas ni najbolj primeren za obisk. Lastniki hotelov priložnost mastno izkoristijo, takrat so cene tudi do desetkratkrat višje, kar je za tako izjemno poceni Šrilanko, še posebej pa za študenski žep, občutno preveč. Hribovita osrednja pokrajina skriva še eno bogastvo, po katerem je Šrilanka verjetno najbolj prepoznavna v svetu, to je čaj. Pravi cejlonski čaj velja za enega najboljših na svetu. Izvaža se po vsem svetu, zato je eden od najpomembnejših prihodkov za državo. Pot do pokrajine Ceylon je strma in počasna, vendar pri čudovitem razgledu zlahka presediš več uric. Najlepše slikovite čajne plantaže se začnejo kmalu izven mesta Kandy. V sanjsko pokrajino te zapelje star vlak, ki se počasi vzpenja v višine preko številnih mostov in predorov. Sedela sva v drugem razredu z domačini, občudovala pravljične prizore neskončnih plantaž in poslušala razne zgodbice preprostih, nasmejanih ljudi, ki so naju obkrožali. Pot se vije med hribi, ki se dvigajo tudi do 2000 metrov pod oblake in jih polnijo zeleni grmički najboljšega cejlonskega čaja. V mestecu Nuwara Eliyi, kamor sva prispela, marsikaj spominja na čase Angležev. Tako to mestece, ki mu domačini pravijo tudi “little England”, kot kraljica stoji na vrhu čajne pokrajine. Plantaže pa vsekakor niso idilične za tiste, ki si tam z delom služijo skromno plačilo, komaj zadovoljivo za hrano in streho nad glavo. Delo in življenje obiralk, te so vedno samo tamilske ženske, še zdaleč ni tako prijetno kot sprehod po tovarni ali plantažah. Ženske, ki dvanajst ur na dan v vrečo, ki jo imajo obešeno okrog glave, nabirajo zelene vršičke, zaslužijo dnevno evro in pol. V sezoni ne poznajo počitka - vsaka nabere do osemnajst kilogramov lističev dnevno, pri tem je vsak grmiček skrbno in pravilno obrezan. Sredi prostranih plantaž stojijo velike tovarne, v katerih skrbno pridobivajo ta cenjen čaj. Iz Nuwara Eliye proti Elli je najbolje potovati z vlakom, tako lahko uloviš še nekaj zadnjih čudovitih pogledov na prelepe čajne gričke. Ob lepem vremenu lahko z razgledne točke v Elli ugledaš morje. Ko sva prispela na jug dežele, se je pred nama odprla čudovita obala, polna palm in visokih valov, ki butajo ob dolge peščene plaže. Ribiči na kolih so razpoznavni znak dežele, tradicija se prenaša iz roda v rod že generacije. Obmorske vasice so odlične za zadnjih nekaj dni uživanja na plaži. Mirissa je nekoliko mirnejši kraj, primeren za oddih. Plaži Unawatuna in Hikaduwa sta čisto nasprotje, kjer ob večerih ne manjka žura. Vsaka polna luna (»poya«) je na Šrilanki praznik, takrat se po vsej deželi veliko dogaja. Mnogo domačinov gre v tem času na obalo, zato so takrat plaže natrpane. Prijetno presenečenje te dežele je prepletanje divjine z vsakdanjim življenjem. Ceste vzhodno od Kandyja se zvečer zaprejo, ker se tam še vedno prosto sprehajajo sloni. Po vsej deželi se skupine opic gugajo kar na električnih žicah. Na poti iz kraja v kraj srečaš velikanske prastare kuščarje. Veliko je nacionalnih parkov, kjer je možno opazovati slone, leoparde, krokodile, opice, srnjad, razne plazilce ter vrsto različnih ptic. Na Šrilanki so me najbolj prevzeli prijazni in neizmerno ustrežljivi domačini. Vsi imajo na obrazih nasmešek in popotnike na veliko pozdravljajo. Njihovo življenje je precej mirno, le v obalnih predelih živijo za vsak dan posebej, saj ne vedo, kdaj jih bo morje ponovno presenetilo. Šrilanka kljub svoji majhnosti veliko ponuja. Prijaznost in nasmejeni ljudje te spremljajo prav na vsakem koraku. Jutranje meglice med templji, nasmejani ribiči, vrvež na ulicah, kraljevske prestolnice, ki so zibelka budizma, so le delček mozaika, ki ga ponuja ta otok. Pravijo mu tudi solza Indije - in res ga je vredno obiskati.