Angleži so v Lhasi že v 19. stoletju od Tibetancev slišali, da je Čomolangma – oni čez v Nepalu, šerpe, ki so tudi Tibetanci, pravijo Čomolungma – najvišja gora na svetu. Prišli so s svojimi geodetskimi napravami v Rongbuk in navdušeno ugotovili, da gora z nobenega drugega mesta ni tako lepo razkrita. Zmerili so njeno višino in potrdili, da je res najvišja; kar pa ni bilo nič novega za nune. V tistem času je samostan obsegal že veliko stavb, kapelic in čortnov, postal je eno znamenitih tibetanskih svetišč, ki samozadostno oklepajo človekov duhovni kozmos, kolo dharme, budističnih resnic, po katerih je življenje trpljenje zaradi človekovih želja; odrešitev te neprijetnosti oziroma trpljenja pride z ugasnitvijo želja; in obstaja metoda, pot do te osvoboditve. Samostan je takrat kakor danes imel tudi ekonomijo, ki je skrbela za odrešitev takih vrst neizogibnega trpljenja, kot so na primer lakota, potreba po obleki, toploti in strehi nad glavo. Za vse to skrbijo v Rongpuku jaki, ki so gotovo najbolj fascinantna goveda na svetu. Tibetanci jih izkoristijo do zadnje koščice in dlake; če ne bi bilo posušenih jakovih drekov, si ne bi imeli s čim greti ali kuriti. Daleč naokoli Rongbuka ne raste niti eno drevo. Ima pa Rongbuk svojo čredo jakov. Le kaj jedo, se vpraša človek, ki ima občutek, da jedo samo kamenje. Res ga jedo – lišaje in mahovje na njem.