Ob avtorju, kot je Jani Virk, je treba spregovoriti tudi besedico ali dve o slogu, ki mu strokovna javnost rada nadeva oznako »lirični«. Ta pridevnik je vsekakor približek, ne pa ravno najbolj natančen opis avtorjeve uporabe jezika. Vzemimo za zgled enega jezikovno in idejno najbolj presunljivih opisov, ki se pojavi, ko Blaž zakoraka po starih deskah in se ob tem dvigne prah: »…v preprostem in čarobnem prizoru, ki je nastal skoraj iz nič, me prešine absurdna in v tem trenutku vseeno povsem oprijemljiva misel, da mogoče v vrtinčenju tega prahu v nekih drugačnih dimenzijah nastajajo nova vesolja, v katerih bo nekoč nastalo neko povsem drugačno življenje, in se bo naselilo v nova bitja, ki se bodo znala tako ljubiti, da se jim nikoli več ne bo treba vrniti nazaj v prah.« Bolj kot z besedami na pesnike se takšno ubesedovanje s svojo miselnostjo veže na nekaj, čemur bi Strniša rekel »vesoljska zavest«, kajti slog je sam po sebi precej prozaičen, ideja je tista, ki je pesniška. In šele skozi idejo pride avtor do te vrste sloga, ki bi mu raje rekla meditativen. Zaradi takšne izkušnje branja Virku tudi odpustimo, ko zapiše »vrniti nazaj«, kar je, če malo pomislimo, slogovno povsem nepotrebno podvajanje – kajti vsaka vrnitev (tudi v primeru Vrnitve v prihodnost) je sama po sebi vrnitev »nazaj«.