voz zemeljskega materiala, postavil sanitarije in izsušil močvirja – da bi preprečil širjenje komarjev, ter zgradil primernejša bivališča za delavce. Uspešno je tudi prepričal predsednika ZDA Theodorja Roosevelta, da bo lažje zgraditi prekop z nivojskimi zapornicami in zalednimi umetnimi jezovi kot pa kopati kanal tako globoko, da bi bil prevozen brez njih. Tako kot so že priprave pokazale, da je ameriški pristop drugačen od francoskega, so se tudi same gradnje lotili nadvse učinkovito. Stare francoske stroje za kopanje so zamenjali z namenskimi stroji z veliko večjo zmogljivostjo, kar je nedvomno močno pospešilo gradnjo. Predsednik Roosevelt je ukazal, naj stare francoske stroje pretopijo v odlikovanja, in ta so podeljevali delavcem, ki so sodelovali pri gradnji prekopa več kot dve leti. Leta 1907 je Roosevelt za vodjo gradnje postavil Georgea Washingtona Goethalsa, in ta je končal prekop sedem let kasneje – še vedno dve leti pred načrtovanim terminom. Nova spoznanja v medicini in boljše higienske razmere so imeli v letih ameriške gradnje za posledico manjšo umrljivost. Tako je v desetletju gradnje umrlo 5609 delavcev, skupno (upoštevajoč mrtve iz francoske ere) pa približno 27.500. Kanal so svečano odprli leta 15. avgusta 1914, čast premierne plovbe pa je pripadla tovorni ladji Ancon. Na žalost je pomembni dogodek zasenčil začetek bratomorne vojne v Evropi, zato se je uradna otvoritev zgodila šele leta 1920. Za gradbenike je bila največji zalogaj gradnja dobrih dvanajst kilometrov dolgega prekopa čez hribovito območje Culebre. Projekt imajo še danes za enega največjih gradbenih podvigov tistega časa. Poteka od zapornice Pedro Miguel na tihomorski strani do izliva reke Chagres v jezero Gatun. Tako so v hribovito verigo, ki se vleče