Kot recenzist že dolgo nisem bil v taki dilemi kot sem nocoj. Kaj napisati o filmu The Expendables, ki po eni strani vzbuja tak apetit, po drugi strani pa sproža številna vprašanja in skriti posmeh. Ko sem prvič slišal za ta projekt, sem v nekem nežnem in nostalgičnem izbruhu smeha dejal, da to enostavno ni mogoče. Ampak besede so meso postale in ugotavljam, da je ob ustreznih dejavnikih mogoče prav vse. Tudi pred kamero združiti in oživeti vse tisto, kar smo mislili, da je že zdavnaj izumrlo, recimo tam enkrat ob dokončnem slovesu vhs-a. Ko se je pred časom na sceno vrnil Sylvester Stallone in k ponovnemu vstajenju pripeljal tako Rockyja kot tudi Ramba, sem le nejevolno odkimal in se s solznimi očmi zazrl skozi okno in razmišljal o smislu in nesmislu celega sveta. Ampak Stallone-u je ponovno vstajenje uspelo in Rambo in Rocky sta hitro postala zvezdi novega tisočletja, spet, po 30ih letih. Sly je šel tokrat še korak dlje, ali pa korak nazaj, odvisno od perspektive. Kakor koli, pred kamero je zvabil vse testosteronske bike, ki izgledajo kot nekoliko minimalizirana verzija Rambotovega vstajenja. In ta zbrani zborček je prava terna, saj le malokateri film pritegne toliko pozornosti in publicitete že samo zaradi igralskega nabora, malokateri film vzbudi tak nostalgičen spomin in malokateri film premore toliko “kulnosti” pred kamero kot naslovni. The Expendables je združil Stallonea, Stathama, Jet Lija, Lundgrena (!!), Robertsa, Rourkea, Austina, Willisa in Schwarzeneggerja. Da poka od testosterona in steroidov je jasno.