V Župeči vasi nas je pred hišo pričakala mama Anice in nas popeljala v vrtno uto, ki jo krasijo rože roza odtenkov. Ravno roza barva je Anici, ki se nam je kmalu pridružila, najbliže, pred časom pa je bilo njeno cvetje odeto v rdečkaste odtenke. Navdušenost nad cvetjem je prešla nanjo z očeta, ki je prav tako rad skrbel za rastlinje in za katerega Kodričeva pravi, da mu je uspevalo prav vse, kar je zasadil ali posejal v zemljo. In ravno zato najbrž Anico, ki je zdaj invalidsko upokojena, v veselje spravlja pogled na cvetoč dom, zato se potrudi, da kljub bolezni čim več postori okoli hiše: „Vsi se jezijo, češ, da cele noči zalivam rože, ampak to me pač veseli že od nekdaj. Dokler bom lahko, bom to počela s srcem!“ Barvito cvetje, navihani mački, pes, njena družina, vse to ji daje nove moči in voljo, še posebej pa je ponosna na svojo trinajstmesečno vnukinjo, ki je med našim obiskom poplesavala naokoli z majhno zeleno kantico. „Mislim, da bo vnukinja prava vrtnarka, poglejte, saj se že zdaj komaj odlepi od rož,“ smeje doda Anica Kodrič.