Z vsakim obiskom, celo telefonskim pogovorom, se zavedam svojega razočaranja, ker se oče stara in ne skrbi več zase in seveda tudi ne za hišo in njeno okolico – hišo, v kateri sem se rodil in v njej zrasel. Ne opazi, ni mu mar, ne ukvarja se s tem. Zdaj, ko ni več naše matere, ni nikogar, ki bi vodil njega in vse drugo. Nihče od nas štirih otrok si ni predstavljal tega scenarija. Namesto tega smo gojili idealistično predstavo, da bo mama vmes med dvema pripravama eksotičnih jedi za tisti dan še naprej brala ob bazenu, očka pa bo v garaži popravljal kosilnico in zalival rože okoli bazena. In tako ob vsakem našem obisku, kadarkoli bomo prišli, od blizu in daleč.