Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da iz določbe 2. odstavka 126. člena ZGO-1 izhaja, da za vpis v imenik zadostuje univerzitetna izobrazba, ki zagotavlja znanja, ki so potrebna za določeno inženirsko storitev. V konkretnem primeru pa je sporno, ali ima tožnik kot univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva potrebna znanja za odgovornega projektanta (tehnično projektiranje) in odgovornega vodjo del. Strinja se z ugotovitvijo, da študij gozdarstva glede na predmetnik ne daje ustreznih znanj s področja gradbeništva. S tem ko posameznik pridobi pooblastilo za odgovornega projektanta s področja gradbene stroke, velja to pooblastilo za vse vrste gradenj. Študij gozdarstva pa ne daje znanja za projektiranje oz. izdelavo vseh vrst načrtov. Po določbi 2. odstavka 77. člena ZGO-1 enako velja tudi glede zahteve za pooblastilo za odgovornega vodjo del. V nadaljevanju pritožbeni organ ugotavlja, da je tožnik že vpisan v inženirsko zbornico kot pooblaščeni inženir tehnološke stroke. Tudi glede na trditve na zaslišanju 15. 10. 2008 po njegovem mnenju izhaja, da posebnega dela izpita ni delal iz projektiranja ampak s področja gozdarstva. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na že omenjeni določbi ZGO in Družbenega dogovora. Ker je moral biti pisni del izpita čim bolj ustrezen delu v praksi, ni bil s področja projektiranja. Tožnik je na zaslišanju 15. 10. 2008 tudi povedal, da je pred opravljanjem strokovnega izpita opravljal dela in naloge s področja geodezije, posnetkov terena, preračunavanja višin, kartiranja, pri operativi pa vse faze od zakoličb do vodenja gradbenega dnevnika. Po mnenju pritožbenega organa zato tožnik nima opravljenega niti ustreznega strokovnega izpita.