Pumparice si okoli pasu nadeneva g. Zupančič, ruzak si zadegava na rame, v gojzar'ce bova odela pete in krenila po prašnih domovinskih poteh. Pred dveri velikih hiš bova nazadnje sedla, vsa potna in utrujena od poletne poti, prisluhnila bova vznesenim zvokom blagozvočnih stoletnih piščali in pobesedovala malo o domovinskih vsakdanjostih. Potlej se bova tiho zazrla v krhko prosojnost našega neba, v hrepenenje vzbujajočo milobo gričev, robustnost in možatost gora, pomirjujočnost ravnic in … Ni hudič, da ne bo prišel mimo! Da vam pokažem enega od njih. Ne bo enakega obraza, ne stasa, kot oni gospod iz krajev ob Donavi, pa bo vseeno - isto. Prijazno zagoretih lic bo izvoljen mož, izobraženih manir, ves v domovinska čustva zaprežen. In ko bo najina beseda legla k njegovi, bova - brž ko ne - spoznala, da je mož bolj nabrit, kot je kazal najprvi pogled nanj; bolj pretkan, kot so govorile njega oči! Bolj pomisleka vreden, kot se je zdelo, ko je sedal k nama! Da ima domovino široko pripeto na reverju, na ustih narod in njega dobrobit, v srcu pa pravično imovinsko zakonodajo. In še se bo izkazalo, da taisti nosi v žepu irharic skrbno zložen osnutek zakona o večinskih deželnih izborih, za pasom pa listek za Vsedeželni izborni referendum.