No, potem ko je vsa stvar tam na Radiu Študent že crknila in je bil mrlič že nekaj let uležan, je Fileta, menim, da zaradi finančne zagate, ponovno popadla zamisel o Butnskala revivalu. Enkrat sta me zasačila, File in Dergi, v tisti stari Kavi in mi rekla, ja, madona, Blaž, kaj pa če bi mi naredili v Mladini eno tako novo Butnskalo. Čeprav sem v tej firmi vedno igral zgolj vlogo skromnega uradnika, sem se v hipu povampiril, si nadel videz vplivnega pomembneža ter ju prevzetno zaustavil, hopla, hopla, fanta, tole pa ne gre tako enostavno, najprej mi na ogled prinesita nekaj prispevkov, potem šele se bomo pa naprej pogovarjali. Čez nekaj dni sta mi oddala prve vzorce, spomnim se le, da je Dergi nekaj bluzil o nekakšnih merjascih in nerescih ter take stvari. A glej ga šmenta, prav takrat smo spet dobili novega šefa in tudi ta si je takoj na začetku zadal nalogo, da malo očisti redakcijo, torej da me zabriše iz službe. Ko sem mu predal to novo Butnskalo, sta s takratno kulturno urednico, sedaj že doktorico, Melito Z., staknila glavi, nekaj pomomljala ter mi čez čas s prezirom vrgla tiste zasnove na mizo, češ da je to zgolj le bebavo flancanje in nakladanje. In, sta še dodala, da se mora Mladina nasloniti na nove, sveže ljudi, ker so z nami vedno sami problemi. Seveda sem se neznansko čudil, da kdaj bi jaz v službi povzročal kakršnekoli probleme, še posebno pa ne družno s Filetom, dokler mi ni končno prebilo, da je nekoč prej, še pod drugimi šefi, res prišlo do neke zelo neprijetne zagatnosti. Fant je namreč za svojo prvo knjigo Grein vaun prejel nagrado zlata ptica, ki jo je takrat skupaj s Predsedstvom RK ZSMS podeljevala tudi naša revija. Ker je bilo torej to priznanje tako rekoč naše domače, sem moral pripraviti tudi daljše razgovore in zapise z vsemi nagrajenci. Ker pa je ekstravagantni File hotel nekaj več, kot da bi samo pojasnjeval, kaj vse mu ta nagrada pomeni za bodoče ustvarjanje, sva se lepega poletnega dne pridružila prijatelju pisatelju Petru Božiču in skupaj smo se zapeljali dol v Pleterje. Tam se bomo pa že spomnili kaj bolj poduhovljenega, smo si rekli. Peter je dlje časa prebival v samostanu, imel po vsej okolico obilo prijateljev, pa tudi po vseh bližnjih gostilnah je bil dobrodošel gost. (Takrat ga je še pil, namreč.) No, pa smo opravili množico kurtuaznih obiskov in popoldne se je že prevešalo v večer, ko smo se znašli v neki prijazni gostilnici. S Filetom sva nabijala biljard in oštir se je samo prizanesljivo hahljal, ker so nama krogle vse prepogosto skakale z mize in se kotrljale po točilnici, Peter pa je stokajoče kinkal za mizo v kotu ter bentil, ma, kakšna zlata ptica za literaturo, ma, kakšen Filipčič, pa saj še govoriti ne zna po slovensko. Madona, me je hipno prešinilo, kaj pa moj intervju in kaj bodo rekli v službi? Ne sekiraj se, me je potolažil File, veš, kako bova naredila?! Denimo, kakšen se ti zdi tale Pero, če ga pogledaš takole od daleč? Kot navaden švercer televizorjev, je odločno pribil. In midva bova v naslednji številki presenetila bralce s šokantnimi razkritji. In res so lahko prebrali čudne stvari. Najprej sem opozoril bralce, da znani slovenski literat Peter Božič že dlje časa ni ničesar objavil. Da pa kar naenkrat neki neznani Emil Filipčič prejme prestižno književno nagrado. In da, če povežemo te dve dejstvi, vse skupaj zasmrdi. Zategadelj, da sem tega Emila zapil, pritisnil ob zid ter ga verbalno masiral tako dolgo, dokler se ni zlomil in priznal, da je pravi avtor nagrajenega romana pravzaprav Peter, on pa le skromen oficirski otroček, brez talenta, a z veliko željo postati od vseh spoštovan pisatelj. Prilika, da to uresniči, čeprav po nečistih potih, pa se mu je ponudila neke noči, ko se je od frustracij strt plazil domov in zasačil Petra Božiča, ko je ravno ves zasopel in poten na hitrico prenašal težke televizorje iz prikolice večjega tovornjaka v svoje tihotapsko gnezdo. Kasneje se je priplazil bliže, pokukal skozi okno in med visokimi skladovnicami prešvercane robe zapazil Petra, kralja Grundig televizorjev, kako daje navodila svojima pajdašema, prav tako priznanima literatoma, Urošu Kalčiču in Branku Gradišniku. Pa jih je imel v izsiljevalskem primežu, oni njemu tekste in on njim zarotniški molk o njihovih nečednih rabotah. Seveda je, predvsem v kulturniških krogih završalo. Že prej te srenje nisem kaj prida cenil, v tistem trenutku pa mi je obči ugled te srenje zgrmel prav v najnižje trakte črev. Pa saj moraš biti res pravi butelj, da si lahko Petra Božiča predstavljaš, kako najprej prevaža polno naložen traker po odročnih cestah, potem pa še lastnoročno razloži in prenese težke televizorje v svoje skrivno skladišče. Morda je bil še najbolj tragično hecen gospod Humer, takratni predsednik ZKOS in Petrov direktni predpostavljeni, ki je s svojim šolanim pevskim basom žalobno brnel, joj, kakšno kačo sem gojil na prsih. Čez par dni pa so prišli na našo redakcijo miličniki, prvič kar v uniformah, oni nevidni so se tod pač motali tudi že prej. Tajnica Milena se je skoraj uscala od privoščljivosti, ko sta me verbalno pestila. Nato so vse vpletene »povabili« na »razgovor«. Kar trije višji miličniški dostojanstveniki so nas jebali v neki suhoparni sobani, neki inšpektor, specialist za anarho študentarijo, neki pravniški specialist in za povrh, bog ve iz katerega razloga, še tovariš Vrančič, ki je bil takrat šef antidrogeraškega oddelka. Pravzaprav je bilo zaslišanje, seveda zabeljeno s prav groznimi pretnjami, saj se je obtožba glasila »širjenje lažnih govoric z namenom vznemirjanja javnosti«, izjemno hecno. Uroš Kalčič si je nadel vzvišeno okamenel izraz, pogosto je sopeče pihnil skozi nos in poudaril, da se mu zdi vse skupaj neizmerno bedasto, Branko Gradišnik je ljubeznivo prevzel vlogo pogajalca, ki jo je opravljal z nemalo besedne spretnosti in mnogo kriljenja z rokami, Peter Božič, ki si je prav za to priložnost izjemoma nadel pražnjo obleka z nenavadno široko in pisano kravato, je večkrat poskočil, kot da bi ga kdo piknil v rit, zakrilil z rokami ter s privzdignjenim hreščečim glasom neverjetno hrabro in agresivno napizdil tiste visoke miličniške uradnike, pri tem pa pogosto poudaril, kako ugleden in cenjen pisatelj da je (ampak so ga vedno le zavrnili, češ usedite se nazaj, Božič, in se pomirite, saj vas pač predobro poznamo), Emil Filipčič pa se je, nalit kot zmedena kura, zaklinjal, da je vse, kar je bilo napisanega, gola resnica, zato se mu je malo bolj posvetil tovariš Vrančič. Po kakšnih dveh urah so tudi omenjeni uradniki pričeli ugotavljati, da celo njim stvari malo uhajajo iz rok, zato so se z našim glavnim pogajalcem Brankom pogodili, da pač morava s Filetom v naslednji številki skesano priznati vse svoje perfidne nakane vnašanja destabilizacije našega sicer trdnega sistema, se skesati in obliti z gnojnico samokritike. Vendar sva se potuhnila in na afero so kmalu vsi pozabili, razen mojih šefov. No, in zato smo ob Butnskalo v pisni obliki.