O tem imam subjektivno mnenje, ker enostavno ni dovolj dokumentov, da bi lahko karkoli trdili z gotovostjo. Rekla bi, da sta bila dva vzroka. Prvi je bil gotovo politične narave, saj je Mušič po osvoboditvi taborišča odklonil organizirano delovanje v skupini taboriščnikov, ki je bilo že pod vodstvom komunistične partije. Zanimivo pri tem pa je, da v Mušičevem življenju ni nobenega podatka, ki bi ga uvrstil v kakršnokoli politično skupino. Očitno je bil zelo samozavesten umetnik, ki do politike ni imel nobenega posluha, niti do levice niti desnice. Ivo Jevnikar je tudi povedal, da se je Mušič med ali po gestapovskem zaslišanju v Trstu zakrohotal zasliševalcem v obraz. Ko so ugotovili, da nima nobene zveze s skupino, ki so jo preganjali, so ga namreč vprašali, zakaj se ne bi priključil njihovim enotam. Zaradi takšne reakcije bi ga seveda lahko obsodili na smrt, vendar so ga poslali v Dachau. Bil je torej človek, ki ni ne med vojno niti po njej pokazal nobenega nagnjenja do politike. Da si v tistih specifičnih časih odklonil organizirano delovanje je bilo seveda že dovolj sumljivo. Kot dobro vemo, so obdobje po vojni zaznamovali tudi dachauski procesi, v katere so bili vključeni vodilni taboriščniki. To pomeni, da je bila v zraku velika nezaupljivost do vseh tistih, ki so se vrnili iz taborišča. Bili so sumljivi, ker so preživeli. Po drugi strani pa je zanimiva »pojava« tega človeka. Zoran Mušič je bil visok 190 cm, bil je lep, imeniten gospod, govoril je več jezikov, vedel se je kot suveren človek, nikakor ni bil vase zaprt umetnik in najbrž je imel precej uspeha tudi v družabnem življenju. Upal si je razstavljati tudi med vojno in to v Benetkah. Njegova izrazito suverena osebnost je seveda v tistem meščanskem obdobju slovenske družbe pred vojno in takoj po njenem koncu absolutno izstopala. Taki karakterji namreč običajno vzbujajo grozno zavist in ljubosumje. Ob tem bi dodala, da je Mušič pred vojno vendarle naredil kariero v Zagrebu in v Mariboru in ne v Ljubljani. To pomeni, da najbrž ni bil najbolj popularen med slovenskimi slikarji. Ko se je približala osvoboditev, pa je izbruhnila na dan tudi razlika med tistimi, ki so ostali v Ljubljani in tistimi, ki so šli v partizane. Marsikje je prišlo do čisto človeškega maščevanja. To, da so kolegi Mušiča obvestili, menda na ulici sredi Ljubljane, da ga bodo izključili iz Društva likovnih umetnikov, seveda ni bila nedolžna poteza. Takrat so izključevali tiste, ki niso spoštovali kulturnega molka. To je bila splošna formula, čeprav so bili pri izključevanju zelo selektivni. Mušič je verjetno zelo trezno presodil, da je situacija izjemno nevarna, ker ni bil človek, ki bi bil predan strastem. Celo življenje je zelo trezno razmišljal in celo Tomaž Brejc je na simpoziju jasno povedal, da je premišljeno in zelo racionalno vodil menedžerske posle svojega slikarstva. Bil je človek, ki ni ničesar prepustil naključju.