Socialni realizem ste spoznali že v učbeniku Potovanje besed 3 (str. 90–101). Miško Kranjec, eden najvidnejših predstavnikov te književne smeri, je s svojimi romani in novelami slovenskemu bralcu približal aktualno družbeno dogajanje v Prekmurju med prvo in drugo svetovno vojno. V pripovedi o Režonji so prepoznavne naslednje prvine socialnega realizma: prikazani so dogodki in osebe iz stvarnega družbenega življenja, glavne književne osebe so pripadniki izkoriščanega družbenega sloja – njihovo življenje usmerjata socialno in naravno okolje; o vsem tem pripoveduje pisatelj realistično, objektivno. Politične in gospodarske razmere po končani prvi svetovni vojni zaznamujejo življenje revnih kmetov, t. i. malih ljudi. Na začetku pripovedi beremo, da so v svojem kraju izvedli pravo malo socialistično revolucijo. Bogatemu Židu, ki si je pridobil imetje z goljufijami, razbijejo trgovino in odnesejo vse, česar ni mogel skriti. Kmalu pa jim je jasno, da tudi nova oblast ne bo podpirala njihovega boja za družbeno pravičnost: vse, kar so si vzeli v prepričanju, da jim pripada, morajo vrniti. Kmetom pomeni zemlja, njihovo naravno okolje, vir preživetja. Vendar imajo zemlje tako malo, da številne družine od nje sploh ne morejo živeti, zato hodijo delat k bogatejšim kmetom, mnogi pa odhajajo tudi na sezonsko delo daleč od doma. V novi državi (Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, poznejši Kraljevini Jugoslaviji) izvede nova oblast agrarno reformo: deli grofovsko zemljo in revnim kmetom se obeta boljše življenje. Vendar sprememba ni tako velika, kot je upal Jožef Režonja. Ne on ne drugi mali ljudje nimajo niti živine niti orodja, da bi obdelovali večje površine. Njihov položaj se boljša počasi in njihovo življenje je le malo lažje kot prej – po agrarni reformi so v bistvu še vedno reveži. Edina izjema je Režonjeva družina, ki si občutno opomore z ukradenim denarjem. K boljšemu življenju ji niso pomagale nove politične in gospodarske razmere (država z agrarno reformo), ampak Jožefovo moralno vprašljivo de-