jo na to in ono, kar je potrebno postoriti v hiši. Umetnica to asociacijo in klišejsko podobo ženske spreobrne s tem, da fotografije seveda nimajo zveze z gospodinjstvom in še manj zapisani izreki, ki govore o dadaizmu, vprašanjih časa, smrti in umetnosti in so pravzaprav citati misli njenih dadaističnih kolegov. Jezik fotomontaž (kakor imenujemo kolaže, v katerih prevladujejo fotografije) pa je lahko tudi manj oseben in bolj neposredno družbenokritičen. V odličnih fotomontažah, kot je npr. Hura, zmanjkalo je masla Johna Heartfielda, sledimo angažirani in neprizanesljivi kritiki družbe, ki so jo med obema vojnama zaznamovale gospodarska kriza in vzpenjajoči totalitarizmi. Podoba se neprizanesljivo norčuje iz nacistične propagande. V sobi, tapecirani s kljukastimi križi in Hitlerjevo sliko, se člani družine skušajo nahraniti tako, da John Heartfield, Hura, zmanjkalo je masla, 1935, jedo različne kovinske predmete, od vodila kolesa do uteži fotomontaža in sekire. Pod napisom Hura, zmanjkalo je masla je citat iz nacistične propagande v času pomanjkanja hrane: »Jeklo je deželo vedno naredilo močno, od masla in masti John Heartfield (1891–1968) Nemški umetnik s pravim imenom Helmut pa ljudje postanejo samo debeli!« Fotomontaža je Herzfelde. Bil je eden od pionirjev bila namenjena objavi v časopisu in seveda ni slika fotomontaže in soustanovitelj berlinske skupine dadaistov. V svojih satiričnih v klasičnem pomenu. Vendar je Heartfield v njej fotomontažah je bil neizprosen kritik nauporabil jezik dadaističnih kolažev, ki so izšli iz cizma, kapitalizma in vojne. Zaradi preganjanja avantgardnih umetnikov v nacistični kubistične izkušnje. Rezultat je podoba z močno Nemčiji se je leta 1938 preselil v Veliko vizualno kvaliteto in ostro, jasno kritiko cinizma in Britanijo, leta 1950 pa se je kot zaprisežen levičar vrnil v Vzhodno Nemčijo. barbarstva, ki si ga je privoščil rastoči nacizem.