Avtor: Slikar in grafik Lojze Spacal (1907-2000), ki se je tako v slovenskem prostoru kot onkraj naše zahodne meje uveljavil kot eden najintimnejših interpretov kraškega sveta, iz katerega je izšel, se je rodil v Trstu. Njegovo likovno šolanje je vezano na italijanski prostor; po izobraževanju na beneškem umetnostnem liceju je v Rimu opravil strokovni izpit za poučevanje risanja, v kasnejšem času pa je ponovno študiral na severu, v Lombardiji: v Monzi in na milanski Breri. V zgodnjih delih ga je pritegnil magični realizem, osrednja nit njegovega opusa pa je prilagoditev interpretacije in stilizacije kraške krajine dvodimenzionalni slikovni površini. Prvo samostojno razstavo je pripravil po izbruhu druge svetovne vojne, leta 1940 v Trstu (Spacalovo življenjsko pot so že pred vojno zaznamovali sodelovanje v protifašističnem gibanju, aretacije, konfinacije in ohranjanje slovenske kulture onkraj italijanske meje), po vojni pa je imel številne razstave v evropskih galerijah (mdr. leta 1959 v Dunajski Secesiji). Sodeloval je na pomembnih skupinskih razstavah, mdr. trikrat na Beneškem bienalu (leta 1958 je prejel odmevni grafični grand prix, v Italiji je prejel še nagrado mesta Rima na 7. rimskem kvadrienalu leta 1955 ter tržaško nagrado zlati sv. Just leta 1977). Leta 1974 je pri nas prejel nacionalno Prešernovo nagrado, lani so mu posthumno podelili še Jakopičevo, stalna postavitev njegovih 160 slik in grafik pa je od leta 1988 na ogled v Galeriji Spacal v Štanjelu. Retrospektive so mu namenili v osrednjem tržaškem muzeju Revoltelli, v Goriškem muzeju na gradu Kromberk in nazadnje lani v Moderni galeriji v Ljubljani.