Dr. Mencinger meni, da sta zdajšnja hitra rast primanjkljaja na slovenskem tekočem računu in rast zadolženosti za prihodnji razvoj mnogo usodnejša od inflacije. Letošnji primanjkljaj na tekočem računu močno presega številke, ki so bile doslej običajne. Ni se pojavil naključno, ampak postaja stalnica. Trgovinskemu primanjkljaju, ki je junija dosegel 1070 milijonov evrov, se namreč pridružujeta dolgoročno mnogo stabilnejša primanjkljaja: na računu dohodkov in na računu tekočih transferov, prvi v višini 430 milijonov, in drugi, ki ga je bilo za 310 milijonov evrov. Primanjkljaj na računu blaga je pri nas sicer običajen, vendar sta ga do leta 2003 nevtralizirala presežka z računa dohodkov in transferov. Odtlej pa se nabira tudi pri teh dveh. Dobički so se namreč zmanjšali zaradi odliva dobičkov prodanih podjetij in zaradi zadolževanja. Presežek pri transferih je izginil zaradi plačil, ki gredo v EU in drugim mednarodnim organizacijam. Z novim zadolževanjem ali s prodajami premoženja se primanjkljaj odtlej samodejno povečuje. Cena za njegovo odpravljanje pa je visoka: velik padec gospodarske aktivnosti in življenjske ravni. Mencinger primerja položaj Slovenije z Irsko in z nekdanjimi socialističnimi gospodarstvi, ki so v EU in so si uničila večino industrijskih podjetij. Irski zgled ni več dober, saj Irska po razvoju ni več hitra, naložbe so zastale, pa tudi darežljivost EU se je zmanjšala. Slovenija se z zdajšnjimi gibanji na tekočem računu približuje drugim nekdanjim socialističnim gospodarstvom, po velikosti primanjkljaja pa se uvršča med države višegrajske skupine. Uvrstitev med evrske države Sloveniji sicer odpravlja možnost plačilnobilančne krize, kljub temu pa ne bo narobe še naprej uporabljati »domačijske« premisleke pri prodajah premoženja, priporoča dr. Mencinger.