Leta 1844 umre strt od tuberkuloze veliki cenzor in slovničar Jernej Kopitar. Francè z genialno krutostjo glosira starega nasprotnika, češ da mu nikdo drug ni mogel do živega kakor smrt. Na pobudo noviškega dopisnika naj zloži hvalnico trti in vinu, spesni po verzu marseljeze »Zdravljico«, a državni cenzor Šporer izdaje te revolucionarne pesmi ne odobri. In med Kranjci mu spet zraste priljubljenost, saj nestrpno čakajo, kaj novega bo na svetlo dal Francè; celo ljubljanski župan Janez Hradecki pri njem naroči prigodnico ob 25-letnici županovanja. Leta 1846 napiše »Poezije«, novi dunajski cenzor Franc Miklošič pa mu črta tretjo kitico »Zdravljice« zaradi panslavističnega duha in epigram, v katerem zbada še živečega pisatelja z Iškarijotom. Leto je zanj zares ugodno, saj ga imenujejo za deželnega advokata v Kranju. Brž ko je odprl pisarno, so k njemu drli ljudje iz bližnje in daljne okolice. Vrnili so se časi njegovega blagostanja iz študentskih let. Po mestu je otrokom delil fige, si omislil rdeč usnjen mošnjiček, iz katerega je na vse strani metal krajcarje, enkrat pa je povabil kar petindvajset fantičev na večerjo ob svečah pri »Šravfarju«, pri čemer se je zabaval, ko je gledal, kdo bo hitreje jedel.