"Včasih je bil večji,« začne pripovedovati gospa Paulo, ko se usedem za pult in se začudim, kako je mogoče imeti tako majhen bar. Pravzaprav prehitevam. Ko vstopim, seveda ne vem, da je stari gospe pred šankom ime Madame Paulo. Ko vstopim, se najprej vprašam, kje sploh sem. Ali je ta ozki, slabo osvetljeni prostor z dvema velikima ptičjima kletkama, veliko črno-belo fotografijo tigrastega mačka, mlado žensko, ki sedi ob baru in kadi, in staro gospo na drugi strani res javen prostor, kavarna, bar? Ali sem sploh v Parizu, nedaleč od trga Bastilje, kjer se skoraj vsak teden pojavi nov lokal, tako da celo jaz, ki stanujem na tem koncu in imam rada kavarne, nisem več na tekočem? »S čim vam lahko postrežem?« vpraša stara gospa s sivimi lasmi, oblečena v avtentična sedemdeseta leta, tako rekoč po zadnji modi. Torej sem res v kavarni, pomislim, in se usedem zraven mlade ženske, ki srka nekaj prozornega iz kozarca. »Rdečega,« naročim, čeprav ni videti nobenih pijač za šankom. »Gospa Paulo ima vse v kleti,« pravi moja soseda, ko ostaneva sami. Še preden se vrne, vstopi nov gost, očitno stalna stranka. »Daniel...« ga pozdravi gospa Paulo s poljubom na lica in se še enkrat odpravi v klet.