Galovićeva, ki je umor priznala, je zatrjevala, da se podrobnosti ne spomni, da pa se ne čuti krive. Zet naj bi namreč njeno hčerko navadil na mamila, njo pa dolga leta fizično in psihično maltretiral. Kakor je ugotovil psihiater Vanja F. Rejec, se zetovim žaljivkam, nagajanju in nasilju glede na svojo osebnostno strukturo in intelektualne sposobnosti ni znala ustrezno besedno upreti. Čutila se je nemočno, napetost v njej se je kopičila. Ko je prijela za pištolo, ki je bila last pokojnega moža, in streljala na zeta, je imela občutek, da samo tako lahko reši brezizhodno situacijo in hčeri reši življenje. Prav v zetu je namreč videla edini vir zla.