Neskončno je število podrobnosti, ki jih je Lombroso navajal iz leta v leto. Za mojstra iz Torina so postale tako antropološke raziskave odskočna deska za vstop medicine v sodne dvorane. Tu se je Lombroso opiral na ugotovitve v aferi Galucci. Starko Mario Galucci so namreč našli v postelji, zadavljeno z blazino. Umora sta bila osumljena dva njena sinova. Prvi ni na zunaj kazal nobenih znakov fizične degeneracije, drugi pa je imel vse znake rojenega zločinca: prekomerno razvito spodnjo čeljust, slabo razvite čute, lobanjsko prostornino za 1620 g in štrleča obrvna loka. Na vsa vprašanja policije je odgovarjal cinično. Lombroso je sklepal, da je precej verjetno morilec prav on. Imel pa je srečo, da je zločinec dejanje tudi priznal. Lombrosova šola pa je šla v svojih razmišljanjih še dlje, saj je hotela demistificirati klasično sodstvo. Rojenega zločinca je treba eliminirati. V vsakem primeru pa naj prevzamejo glavno besedo v sodni dvorani medicinski izvedenci, porotniki pa naj bi bili le odvečen balast. Toda kako naj se kaznuje zločinec, ki ga je v zločin potisnila višja sila in naravni nagon, ki se mu ni mogel upreti? Na to Lombroso ni vedel odgovora. In kaj storiti s sodnimi uradniki, ki bi postali tako odvečna delovna sila?