no aktualni glede na to, kako se razvija politična scena na državni in deželni ravni. Prepričan sem, da je prisotnost Slovenske skupnosti oz. samostojnega slovenskega političnega subjekta nenadomestljivega pomena za celotno skupnost. Že tako glede na današnjo evropsko politično stvarnost mislim, da smo Slovenci v zamejstvu neka izjema, glede na našo strankarsko razkropljenost. Popolnoma drugačna je slika pri drugih narodnih in jezikovnih manjšinah znotraj sedanje Evropske unije. Slovenci v zamejstvu smo dediči povojnega političnega razvoja, ki nas je ideološko razdelil. Vpliv tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa je šel tako daleč, da je omenja obe krovni organizaciji, SSO in SKGZ. Obžalovati pa je treba dejstvo, da tudi ta zakon Slovence obravnava pretežno le kot posameznike in ne kot narodno skupnost, kar bi bilo pravilno in mogoče z nekoliko več politične volje. Slovenska skupnost je preko svojega deželnega svetnika Mirka Špacapana vložila tako v komisiji kot pri obravnavi v deželnem svetu veliko popravkov, ki so pripomogli, da je zakon popolnejši in bolj ustrezen potrebam slovenske narodne skupnosti v deželi. Nekateri so bili sprejeti, nekateri spremenjeni v resolucije ali prepuščeni prihodnjim zakonodajnim obravnavam. Med ske manjšine, kar pa jim ni uspelo, kritični pa so bili tudi do priznanja SKGZ in SSO kot reprezentativnih organizacij manjšine, ki naj bi sami razpolagali z denarnimi sredstvi, namenjenimi slovenski narodni skupnost v FJK. Kritike so letele tudi na ustanovitev posebne deželne komisije, ki jo večinoma sestavljajo prav pripadniki omenjenih krovnih organizacij. Leva sredina je poudarjala predvsem to, da je pri sprejemanju deželnega zaščitnega zakona šlo za postopek, ki je temeljil na že