Štiriindvajseta pa bo zaobjela ves globus in bo prva globalno mednarodna, da bi jo res kazalo numerirati z enko (magari rimsko) in začeti seštevati skraja. Glavno pa je, da nam Vilenica na vsem lepem ne zboli za elefantiazo, ko pa se tako rada širi in vzhaja - kot buhtelj - in nabrekla kot kakšna nosečnica pa napihuje kot žaba. Saj bi morala biti potem njena naslednja literarno osvajalna etapa nič več in nič manj kot planetarna, ko pa bomo z napovedano globalnostjo segli pač do skrajnega roba sveta. Znano je namreč, da male ribice rade zaplavajo v visoke in prepadno globoke oceanske vode! (Šele zdaj razumem, zakaj je simpatična in zgovorna romunska nagrajenka Ana Blandiana v zadnjih TV Pisavah tako goreče in rahlo zaskrbljeno pripovedovala Ireni Simoniti Zor o njenem skoku v Italijo, pa o pesniku Andreju Zanzottu, ki je opustil (moja opomba: le deloma) italijanščino, čeprav slednja ne sodi, globalno vzeto, med velike jezike, in tudi njej kot slovenščini grozi izumrtje, in začel pisati v enem beneških narečij, ki ga, samo po sebi umevno, zna bolj malo ljudi, da se pač zavaruje prav pred pretečo globalno poplitvitvijo in totalno pesniško banalizacijo. Nekje drugje je povedala tudi, da ko so v Romuniji prepovedali njene pesmi, je leta 1985 prav on, Zanzotto, s kolegi zbiral podpise zanjo zaradi kršenja človekovih svoboščin in jih poslal protestno Ceausescu. No, med bivanjem pri nas je najbrž le opazila našo naravnost volčjo lakoto po ... literarni eskalaciji in zavzetju sveta - zlasti s pomočjo angleščine - v vsej svoji globalnosti in celovitosti in se od nje očitno ogradila. Rekla je tudi (navajam po spominu): Zdi se mi, da mi z Vzhoda - in med Vzhodnjake je prištevala tudi nas, ki o tej španoviji nočemo niti slišati, pa če nam jo mojstrsko zagodejo na violino! - ves čas delamo napako, ker se želimo povezati z Zahodom, kar je sicer prav, vendar pa pozabljamo se spoznavati med seboj. In pribila: Zaradi vsega prestanega trpljenja imamo določene moralne vrednote, ki so na Zahodu že izgubljene. Zato sem mnenja, da se mora Zahod odpreti nam na mnogih področjih. Ne pa obratno, dodajam jaz, in se zvedavo sprašujem, če se bo kdaj zares malce vsaj priprl, kaj šele, da bi se odprl (na stežaj). In za dulcis in fundo še misel o poeziji in o pesnikih: V nedavno izdanem zborniku lanske Drage z naslovom Narodna identiteta in skupna evropska usoda (Mladika, Trst 2002) je med drugim moč brati tudi to, kar je dr. Edvard Kovač povedal na Opčinah v debati po referatu dr. Iva Urbančiča.) Omenil je francosko kulturno atašejko, ki je dejala pred odhodom iz Slovenije, kako je težko predstaviti v Parizu slovenskega pesnika, ko pa je že vsak drugi (Slovenec, jasno!) izdal pesniško zbirko ... (Kar znese, če izračunamo na prste, slab milijonček slovenskih bardov in poetes. Spričo takega skoraj astronomskega števila lirskih duš na domačih tleh se človeku stori inako ali ga spreleti leseni srh! A če dobro premislimo, in jaz mislim tako: rajši milijon stihotvorcev kot enako število fuzbalerjev in huliganov.