Slovensko mladinsko gledališče velja za umetniško hišo, ki se je festivala v Bogoti udeležila največkrat doslej – od leta 1992, ko so tam gostovali z legendarno Šeherezado Iva Svetine v režiji Tomaža Pandurja, je namreč tam (če štejemo tudi letošnji obisk) nastopila že osemkrat, Somrak bogov pa je bila njihova deseta predstava, ki si jo je lahko ogledalo tamkajšnje občinstvo, saj so v Bogoti dvakrat gostovali s po dvema projektoma: leta 1996 s Silence Silence Silence Vita Tauferja in Mestom, kjer nisem bil Matjaža Pograjca, pred dvema letoma pa s Kraljico Margot v režiji Diega de Bree in slovensko-kolumbijsko koprodukcijo Kitov trebuh, ki jo je po besedilu Fabia Rubiana O. na oder postavil Matjaž Pograjc. Skupno so torej na tem festivalu manjkali le trikrat, in zanimanje za njihove predstave je – najbrž tudi zaradi tega – vselej precejšnje: Mladinsko je tam pač postalo že kar nekakšna »blagovna znamka«, ki pritegne množice obiskovalcev (Somrak bogov letos ni bil izjema) in veliko pozornost medijev. Diego de Brea, ki je kolumbijsko občinstvo s svojo režisersko poetiko navdušil že na prejšnjem festivalu, tako ni le sodeloval na pogovoru o procesih adaptacije v sodobnem gledališču, temveč ga je televizija predstavila tudi z daljšim intervjujem. Drugi ljubljenec tamkajšnjih gledalcev je seveda Tomaž Pandur, čigar predstavi je osrednji dnevni časopis El Tiempo ob začetku festivala posvetil vso stran.