Še v vsaki državi, v kateri sem delal, so mi povedali, da so oni bili izjema v sistemu. V Kirgiziji so prepričani, da v resnici nikoli niso bili z vsem srcem del Sovjetske zveze, ampak da so v tradicionalnih segmentih gospodarstva ohranili temeljne vrednote svobodne trgovine, ki je veljala še v časih, ko so tja čez hodile karavane na svileni poti. Povsod slišim, da so ljudje pravzaprav od nekdaj bili za svobodni trg in demokracijo, neprijetne zunanje okoliščine pa so jih potisnile v sistem, ki ga v resnici nikoli niso hoteli imeti. Nerodno je to, da jih tudi boleč prehod v tržno ekonomijo ne navdušuje prav preveč in bi radi ponovno bili izjema. Temeljni problem, ki ga ima v mojih očeh Slovenija, je, da se ljudem zdi, da kapitalizem, kakršnega poznajo drugod, ni najbolj primeren za Slovence in da potrebuje izboljšave, še preden ga do konca vpeljejo. V državi so sistem družbene lastnine, ki je bil v veljavi nekaj desetletij, razumeli kot izpeljavo sistema privatne lastnine in živeli v prepričanju, da so razlike s sovjetskim sistemom temeljne. Podjetja so bila neodvisna, njihove uprave tudi, med njimi je bila konkurenca in ustvarjala so vtis običajnih podjetji privatnega sektorja. Velikokrat sem slišal pripombo, da so v Sloveniji sicer res govorili v govorici socializma, da pa je v bistvu bila od nekdaj v veljavi privatna iniciativa. V Izraelu velja star pregovor, ki pravi, da če govoriš kot raca in hodiš kot raca, si najbrž raca. In če govoriš v socialistični govorici in se obnašaš kot socialistični sistem, si najbrž v temelju socialistični sistem in ne sistem, ki temelji na privatni lastnini. Pravila igre v socializmu so drugačna od pravil igre v kapitalizmu. Ne poznam sistema, ki bi hkrati učinkovito igral na oboje. Odločitev pa seveda ni moja, ampak je v rokah ljudi, ki vodijo državo. Jaz znam samo svetovati, kaj narediti, da v državo pride več tujih investicij. Na to se spoznam.