Spominjam se, da sem pred desetletji brala odlično študijo o moškem in ženskem doživljanju časa. Na začetku je pojasnjevala biološke in kulturne razlike med spoloma, potem pa s konkretnimi primeri ilustrirala, kako doživljamo čas eni in drugi. Žal sem pozabila že čisto vse, kar je v tej študiji pisalo, razen zadnjega odstavka. V njem je zapisano, kako je mož nekega dne, ko se je vračal iz službe, dojel, koliko mu pomeni njegova žena, posvetilo se mu je, da je ona najpomembnejše bitje njegovega življenja. In zavedal se je, da ji tega sploh še nikoli ni povedal. Zato je pospešil korak, radostno odklenil vhodna vrata njunega stanovanja, stopil v vežo in zaklical njeno ime. Da bi ji povedal, kar je končno spoznal. Ni prišla, kot običajno, da bi ga objela in ga povprašala, kako je bilo v službi. Ni zaslišal njenega glasu, ki se razveseli njegovega prihoda. Sploh ni slišal ničesar. Zmeden in prestrašen je stopal po stanovanju, tiho in tuje mu je bilo pri duši. Ko je vstopil v kopalnico, je na brivskem aparatu našel pisemce in v njem sporočilo: "Nisem zmogla več čakati. Zato sem odšla."