Največja tragedija sicer dokaj solidnega filma Vanilla Sky - vsaj za sodobni holivudski standard - je, da v gledalčevi zavesti neprestano odzvanja obžalovanje, kako zlahka je Crowe zapravil možnost za inteligenten in dinamičen film, ki preizprašuje »moderna«, »trendovska« vprašanja o virtualnem prostoru, motivu dvojne osebnosti, kloniranju, obsesijah z nesmrtnostjo, pomembnosti zunanjega vtisa ipd. Ne gre za to, da bi bil Vanilla Sky inferioren v primerjavi s španskim izvirnikom Odpri oči (Abre los ojos; leta 1997 sta ga zrežirala Alejandro Amenabar in Matea Gil), temveč preprosto za zapravljeno priložnost, da bi film iz solidnih nastavkov - tako v scenarističnem, simbolnem kot režijskem pogledu - izvlekel kaj več kot zapleten in večplastno strukturiran film, ki gledalca (namenoma?) bega in sili v ponoven ogled. Crowu je brez dvoma uspelo eno, s pomočjo tehnologije in izbranega soundtracka (v tem segmentu nikoli ne zataji) je ustvaril psihedeličen film o človeku, soočenem z vprašanjem o resnični sreči in ljubezni. Trenutek je pravšnji, vsaj za arogantne in s konzumerizmom ter karierizmom obsedene Američane po 11. septembru; Cruise namreč nastopa v podobno »razsvetljenski« vlogi kot v dnevih po tragediji, ko je z ostalimi bankabilnimi imeni v medijsko razbobnani akciji preko telefona zbiral dobrodelne prispevke. Jasno, Vanilla Sky se dogaja v New Yorku in lahko deluje tudi kot terapija, zato se odgovor na vprašanje, zakaj ni bolj subverziven, kot bi lahko bil, ponuja kar sam.