V luči avtorjevega nepoznavanja in nerazumevanja tega osnovnega konteksta je zato obravnava kvot, ki jih postavi za še eno vsiljivo manifestacijo radikalnega feminizma, ne le zavajajoča, ampak naravnost skrb zbujajoča. Enak zmotni vzorec gledanja namreč vpenja tudi v obravnavo nove feministične politične stranke, ki jo prav tako predstavi kot še eno manifestacijo radikalnega feminizma; to utemeljuje z izjavo nekdanje predsednice švedske Leve stranke, češ da so moški »talibani«. Zaradi te izjave si avtor celo vzame pravico, da vse feministke okarakterizira kot enako misleče, s čimer ponovno diskvalificira feminizem, ne da bi se zavedal, za kaj ta sploh je. Hkrati pa to nekdanjo izjavo predsednice poveže s samo vsebino stranke in z njenimi stališči. Sam pregled manifesta stranke pa kaže, da ne gre za še eno obraz radikalnega feminizma, temveč da so ga za radikalnega v drugem pomenu besede, tj. pretiranega, naredili sami mediji s svojimi izjavami, ki po besedah novinarke Britte Svensson ne prinašajo kritične analize, ampak spominjajo na ideološki lov na čarovnice. Tudi vzrok, zakaj so nekatere ustanoviteljice stranko zapustile in zaradi česar je po navedbah avtorja za »večino« feministk program nesprejemljiv, tiči drugje. Iz izjav samih izstopnic je namreč mogoče razbrati, da gre za trk med dvema strujama feminizma devetdesetih, in sicer na eni strani tistega (temu pripadajo tudi izstopnice), ki prisega na različno razdrobljene, a v osnovi še vedno fiksno zastavljene identitetne politike, izvora katerih ne preizprašuje, ampak jih kratko malo privzema za temelj svojega političnega nastopanja, in na drugi strani poststrukturalistične struje, ki za svoje polje delovanja jemlje predpostavko gibljivih subjektivitet ter kliče po temeljitem preizpraševanju navidezno neproblematičnih in znotraj patriarhata že nastavljenih identitetnih kategorij.