Stojim tu in se zavem tihega brnenja, kot bi nekje v daljavi brnel sesalec, v svojih udih čutim oddaljeno ščemenje. Ne morem kaj, da se ne bi spraševal, ali niso kratki časovni preskoki, ki se mi dogajajo v teh zadnjih dneh, znak bližajoče se bolezni. Potem pa se opomnim, da so se mi take stvari vedno dogajale že takrat, ko sem pisal knjigo, ki se zdaj skriva v mojem žepu. Kadar je Lily opazila, da sem med pogovorom za mizo izginil, me je vedno oštela, ker sem brez dovoljenja fizično prisoten, duševno pa odsoten. Hči Karen mi je več let pozneje povedala, da me je vedno samo pogledala, pa je takoj vedela, ali sem res prisoten ali sem v kakšnem drugem svetu, kjer pregledujem namišljeno resničnost. Če to ni bolezen? Me morda zbada nova knjiga? Bi jo po tako dolgem obdobju sploh še prepoznal? Kaj naj naredim, če nova knjiga res zahteva pozornost zase? Če sem sploh kdaj bil romantik, ki spoštuje pisateljstvo, zdaj to zagotovo nisem več. Slabe knjige kličejo svoje avtorje prav tako glasno kot dobre in nobenega zakona ni, ki pravi, da bi moral poslušati. Ne, če imaš dovolj vate, s katero si lahko zamašiš ušesa. Ob tej misli, sem potegnil zadrgo.