Včasih sem tudi legel, do pasu potegnil zadrgo spalne vreče, pomaknil glavo pod borovčevo vejo ali zdrsnil izpod nje, da sem gledal v nebo ali po morju in se pustil včasih tudi malo odnesti. Naj so se mi obdobja nadvse občutljivega dremeža prelamljala po minutah, četrtih ali polovicah ur, spremembe so se vedno pokazale očitne in presenetljive. Manjše zvezde so se utopile v mesečini, Kasiopeje so lezle proti zenitu in Veliki Medved se je plazil nizko nad obzorjem. Dolgo in razdrobljeno lunino svetlobno vlečko je z gladkejšo površino prerezal vodni tok. Premikale so se redke sence; svetloba se je nekako poglobila, ko se je luna pogreznila v tančičast oblak. Morje je obmirovalo v najnižji legi, nakar so valovi plime spet zrasli v obalno pečevje in včasih treščili, da sem čutil tresljaje tam, kjer sem se dotikal zemlje. Predvsem pa je bilo okrog mene ves čas ogromno radodarnega, prijazno praznega prostora, ki ga noč ni stiskala, temveč širila.