Drugi berlinski predeli se po združitvi Nemčij ne srečujejo s takšno eksplozijo ustvarjalnosti po eni strani in hudimi težavami identitete na drugi. Zahodni predeli Charlottenburg, Schöneberg ali Wilmersdorf še naprej živijo vsak svoje življenje, tako kot so ga vso polovico stoletja po drugi svetovni vojni. Dokler niso v Mitte zapeljali bagri in žerjavi, ni noben del tega več kot trimilijonskega mesta sanjaril o preobrazbi v središče. Mogoče si je malo domišljal Kurfürstendamm s svojimi bleščečimi trgovinami in šarmantnimi kavarnami, kot celota pa je zahodni Berlin vedno živel življenje petih, šestih mestec v enem, kot da bi ga bilo zaradi svoje ponesrečene preteklosti, ki je veličastje pruskih cesarjev izrodila v Hitlerjev nacizem, strah postati metropola. Za mnoge, ki v Berlin šele prihajajo, pa je že zdaj prevelik, preveč hrupen, premalo obvladljiv. Priseljenci iz Bonna, ki jih je na vzhod države prisilila selitev prestolnice, so že ustanovili svoj klub, da bi se po življenju v mestecu ob toplem, deževnem, prijaznem Renu laže navadili nemškega oporišča ruske, romunske in še kakšne mafije, da o vladi sploh ne govorimo.