riljubljena gledališka in filmska igralka Miranda Caharija, dolgoletna članica Slovenskega stalnega gledališča, je v mesecu marcu z naslovno vlogo v predstavi Deja Husu ali Medeja s Krasa, ki jo je avtor in režiser Mario Uršič spisal prav njej v poklon, praznovala štiridesetletnico blestečega ustvarjanja na odrskih deskah. Le-te je bogato obdarila z marsikaterim posrečenim, nepozabnim likom, kateremu je vselej podarila temperamentno toplino svojih kraških korenin in mediteransko širino morja, v katerem se zrcali njen rodni kraški svet. Ljubitelji gledališča si jo prav sedaj lahko ogledajo na odru kot protagonistko igre Vdova Rošlinka Cvetka Golarja, poslušalci slovenskih radijskih sporedov Radia Trst A pa se bodo z njo in njenima soigralcema Livijem Bogatcem in Minu Kjuder nasmejali ob novem nedeljskem nizu Za smeh in dobro voljo v režiji Sergeja Verča. Prisrčno se ji zahvaljujemo, da nam je po eni izmed goriških ponovitev Deje Husu posvetila nekaj časa za pogovor. Po premierski izvedbi Uršičeve Deje Husu ste med drugim dejali, da je poseben poklic biti igralec. Bi utemeljili to svojo misel in nam poveda li tudi, kako in kdaj se vam je porodila želja po odrskih deskah in zakaj ste se od ločili za to poklicno pot? Pravzaprav se ne morem spomniti, kdaj sem sploh začela misliti na igralski poklic, verjetno sem to nagnjenje čutila že kot otrok. Ljubezen do gledališča so mi posredovali starši. Že zelo mlada sem z njimi začela hoditi v gledališče in že tedaj pokazala temperament, svojo igralsko žilico. Starši so me pri želji postati igralka, in še kasneje, vedno podpirali, dokler so bili živi. Zmeraj so mi pravili, da je to poseben, nenavaden poklic. To njihovo trditev potrjujem še sama tudi danes. Čutim kot svoj privilegij, da sem igralka. Zelo mlada sem šla v dramsko šolo. Imela sem srečo, ker so me sprejeli v tako utečen ansambel in da sem takoj začela igrati v vseh otroških igricah. Za njimi so kaj kmalu prišle tudi velike vloge, od katerih je bila prva Ofelija, v Shakespearovem Hamletu. Nato sem nadaljevala z vlogami v velikih uprizoritvah Goldonija, Shakespeara, Ruzzanteja... Skratka, odigrala sem ogromno vlog. Glavno je namreč to, da igralec veliko igra, ko se usmeri v teater. Z intenzivnim delom si namreč nabira izkušnje in s temi in izkustvom življenja zraste. Kakšne spomine imate na naše gledališče z vaših prvih igralskih nastopov? Imam vsekakor prijetne spomine, vsi pokojni igralci so bi-