Rodil se je v Abeokuti, v Nigeriji, leta 1938, staršem, ki so pripadali srednjemu izobraženemu razredu. Oče je bil ministrant v protestantski cerkvi in hkrati glasbenik, mati je bila učiteljica, ki se je podala v politiko in postala začetnica tamkajšnjega feminističnega gibanja. Leta 1958 sta ga poslala na študij v Anglijo, toda za razliko od dveh bratov in sestre, ki so študirali medicino, je Fela v glasbi začutil svoj poklic in se je brez vednosti staršev vpisal na študij glasbene teorije in trobente. Prvi bend so bili Kool Lobitos, ki jih je naredil s sonarodnjaki v Londonu. Po petih letih študija je ob vrnitvi domov nadaljeval z igranjem jazza in tradicionalne high-life godbe, a v njegovem pristopu je bilo zaznati okus po Jamesu Brownu. Bend je postal popularen in vleklo jih je ven in tako so konec šestdesetih pristali v Los Angelesu. Tam je Fela preko nekega dekleta prišel v stik z mislijo Malcolma X-a, Eldrigea Cleaverja in drugih temnopoltih aktivistov, ki so sodili v krog Črnih panterjev. V njihovih idejah je začutil nekaj svojega, opazil je neko višjo povezanost med temnopoltimi in je v sozvočju s predramljeno zavestjo bend preimenoval v Africa 70. Tudi glasba je napredovala v tem času. Razvila se je v slog, ki je postal znan kot afrobeat. Ta novi groove, v katerem po ukazu njegovega saksofona in klaviatur plešejo skupaj tradicionalno afriško izročilo, jazz, kadeči se funk in rock, je hitro postal mega priljubljen v Lagosu. Fela je začel peti v spačeni angleščini. Tako so ga lahko razumeli vsepovsod v Nigeriji in v sosednjih državah. Z njegovim kritičnim videnjem družbene situacije so se zlahka identificirali mnogi. Ustanovil je klub The Shrine, ki je postal Meka novega afriškega zvoka, laboratorij idej in tovarna ritmov. Potem je v dejanju svobode in kljubovanja skorumpiranemu, podlemu in nepopravljivemu režimu ustanovil neodvisno republiko na ozemlju lastne hiše. Poimenoval jo je Kalakuta. Ljudem je bilo to všeč, oblastem pa nikakor ne, in pričela se je neskončna vojna med Felo in različnimi verzijami nigerijske oblasti. V spopadu, v katerem je življenje izgubila njegova mati, ko je 1.000 vojakov napadlo, razrušilo in zažgalo hišo, posiljevalo ženske in lomilo kosti moškim, je Fela izbojeval moralno zmago in doživel fizični poraz. Njegovo telo je po vsakem novem udarcu palice zakona postajalo šibkejše. Navsezadnje je postalo nemočno in je vase spustilo virus HIV, ki je Feli vzel življenje. Še v stanju visoke bolezni je dvakrat na teden zmogel moči, da nastopi v polnem Shrinu in razveseli 1.500 ljudi. Igral je do smrti, leta 1997. Najboljši varuh in nadaljevalec njegove zapuščine je njegov sin Femi Kuti, ki je svojo karizmo potrdil tudi na koncertu v Ljubljani. Z očetom je igral od osemdesetih let, do benda Egypt 80. Je tudi sam saksofonist in pevec, svetovljan, ki zna združevati. Album priredb pesmi Fele Kutija Red Hot + Riot, objavljen v zbirki, pri kateri je izkupiček od prodaje namenjen boju proti virusu HIV, je velika glasbena poslastica. Je zelo gosta in bogata zmes, panafriškega in ameriškega, ekstravagantna poroka rapanja in afrobeatov, skrečanja in senzacionalnih pihal. To je fiesta ritma in zvoka. To je album, ki ga je treba kupiti, ne zapeči.