na ladji naj ne bi bilo zadovoljivo. Obsodba je torej kazala na kapitana in pomorsko družbo. Tako ostre sodbe ni nihče pričakoval, zato so jo mnogi izpodbijali. Ugotovitev, da je nagibanje ladje na eno stran celo za 35 stopinj povzročilo drsenje tovora, je bila nedvomno pravilna, saj ječmen ni bil v vrečah, ampak razsut. Znano je, da ječmen zelo rad drsi. Kdaj se je Pamir začel nagibati, pa že ni bilo več mogoče ugotoviti. Tudi vprašanje, ali je bilo razpetih preveč jader ali ne, je ostalo odprto, saj so si izjave preživelih nasprotovale. Kadar ladja beži pred viharjem, ima seveda razpetih veliko jader, to pa lahko povzroči pretirano nagibanje. Rešilni jopiči na Pamirju so ustrezali tedanjim predpisom, toda ti predpisi so bili že zastareli. Če je bil na primer brodolomec nezavesten, se mu je glava potopila v vodo, kar je zanj pomenilo neizbežno smrt. Tudi predpisi o rešilnih čolnih so bili zastareli. Rešilni čolni na Pamirju so jim ustrezali, toda v praksi je bilo komaj mogoče spustiti v viharju tak čoln v vodo, ne da bi se prevrnil. Enako je veljalo za svetlobne rakete, ki jih je imel vsak čoln. Ker niso bile nepremočljive, so se ovlažile in niso delovale. Istega leta, 5. novembra, je Pamirjeva sestrska ladja, štirijambornik Pasat, skoraj doživela enako usodo. Zajel jo je tornado. Začela se je nevarno nagibati, zato se je kapitan odločil poplaviti skladišča na desni strani ladje. Tako je Pasat lahko brez tuje pomoči dosegel Lizbono. Po Pamirjevi nesreči so mnogi dvomili, ali bo Gork Fock, obnovljena šolska ladja s tremi jambori, sploh sposoben pluti po oceanih. Celo Helmut Schmidt, tedanji obrambni minister in poznejši nemški kancler, je zahteval, da zaustavijo njeno obnovo. Po vseh teh razpravah se mnogi niso mogli znebiti grenkega občutka, da so krivdo zvalili na tiste, ki so utonili in se niso mogli več braniti. Velike jadrnice od kapitanov, oficirjev in moštva zahtevajo izjemen napor, veliko znanja, izkušenj in požrtvovalnosti. Kadar so ti pogoji izpolnjeni, lahko ladje brez škode prestanejo tudi najhujše nevihte. Praksa to dokazuje. Toda pri vsem znanju in trudu je človek velika neznanka in celo najsposobnejši pomorščak včasih napravi napako. Tu nismo pokazali s prstom na človeške slabosti in napake zato, da bi jih omalovaževali, ampak zato, da bi razmislili o tem, kaj se je zgodilo, in poskušali iz tega potegniti kakšen nauk.