Prekinitev kadra ni potrebna, saj se v sobi številka 211 razen majhnega pajka nič ne premika. Okno je zaprto, prekrivajo ga draperije, zračni tokovi so šibki, niti papirnatega robčka, ki leži zmečkan na mizi, ne morejo premakniti, belega robčka z lila smrekami, umazanega z glazuro čokoladnega kolačka. Slika je nepremična, brez časovnih povezav: telo v položaju globokega sna z levo roko sledi diagonali postelje, desna visi proti tlom, noge so rahlo upognjene, razkrečene v jahalnem položaju, eno lice je potopljeno v blazino, drugo pa prepuščeno noči, da bi se sence v svoji podobi razlegle po ostri ličnici, da bi bile na zgubani površini kože videti kot krtina, čer, ki je pokukala iz morja, ali pa kup premoga. To sliko bi lahko poimenovali Spanec brez sanj sodnika polkovnika ali Speči predstavnik zakona. V osnovi je zelo statična, konvencionalni termin tihožitje bi našel svoje kritje, saj vojaški tožilec Spiru v nočnem stanju prej združuje lastnosti kakšnega predmeta kot pa bitja. Barve pripadajo sivi, vse je blizu popolni temi, edina vira svetlobe sta rumenkasta črta pod vrati in ruska budilka z majceno žarnico. Še drugi detajli so. Dva prsta leve roke, sredinec in prstanec, se dotikata nočne omarice. Ležita na njeni lesketajoči se površini, druga dva, kazalec in palec, visita v prazno, kot zrela sadeža, petega, mezinca, pa sploh ni, samo štrcelj pri prvem členku dokazuje, da je tudi ta nekoč obstajal. Prst je kljub temu ujet v kadru, ima obliko porumenele kosti, takšne, kot so kosti in koščice, ki so napolnile skupno grobišče sredi rimskega kastruma. Mala koščica je privilegirana, saj je postala amulet ali predmet, ki imetniku vselej prinaša srečo, ko jo nosi na srebrni verižici okoli vratu. Nekje v omari (slika nam pokaže tudi stvari, ki jih po navadi sploh ne vidimo) je v vrečki, ki leži za enajstimi belimi polkovnikovimi srajcami, veliko, zelo veliko mezincev, ki jih je požrtvovalno nabral v skupnem grobišču. Na vsaki kosti v vrečki je privezan listič papirja, na katerem sta napisani dolžina in debelina, ki sta natančno izmerjeni (pod skladovnico enajstih srajc se sveti šestilo), in na katerem lahko prebereš spontane misli vojaškega pravosodnega organa, ki jih zapiše vsakič, ko v zbirko doda nov primerek. Gre za kratka, težko berljiva besedila, nekatera od njih je moč razvozlati: »kaj je to zapor? ali prisilno delo? vse bi vas morali pomoriti! vse! smrdljivci!« »boli me glava, grozno me boli glava! … zdaj pa mi pride zapornik, da mi pove, kaj naj počnem …« »pa kaj potem, če sem ti poslal metek v glavo, podgana! si simuliral, da si po pretepanju skupaj padel, kaj?! ugriznil si me in mi ukradel prst … tebi bom zdajle jaz ukradel prste, podgana! življenje je sranje, boli me glava.« Drug detajl se nanaša na pajka (slika ne omejuje gibanja, ne popači ritma in prostora). Pogumna žuželka je, manjša od zrna graha, ki se je odpravila, da bi prečkala strop, proti karnisi nad oknom, proti fotografiji, ki je z drznostjo, s katero so stari iberijski pomorščaki pluli po oceanih, upodabljala jez Džerdap. Ima šestnajst nog, videti je, da največ opore in moči najde še posebej v prednjih, hrbtnih. Progasto oblačilo, temno rjave proge na rjavkasti podlagi, nekako spominja, čeprav ne zaradi barv, na uniformo pravih mornarjev. Pajek nima namena plesti mreže, videti je, da ga lakota in lov kot nagon, če že ne kot uporabnost, ne zanimata. Tu gre za napor, usmeritev, žilavost. Njegovo popotovanje nekje spodaj, kjer stoji postelja (slika ne iztreblja zvokov, jih ne duši), spremlja nenavadno smrčanje. Potlačeni tožilčev nos s širokimi, odprtimi nosnicami ima malo opraviti s temi zvoki, usta so tista, ki jih spuščajo, da bi preplavili sobo. To, kar slišimo, če se opremo na zoološka dognanja, pa naj bo predstavitev še tako bogata (eksotične ali avtohtone živali, divje ali domače, kopenske ali vodne, leteče ali neleteče), ni podobno, čemur je podobno ponavadi, jeziku prašičev, pravzaprav ni podobno ničemur. Ko pajek končno doseže zahodno stran stropa in utrujen izgine za fotografijo Džerdapa, se smrčanje poleže, takoj po kriku, prihajajočem z one strani vrat. Polkovnik skoči s postelje, prižge luč (slika se razstavi) in hitro steče v narobe oblečeni strgani pižami na hotelski hodnik. Tam najde slabotnega vojaka z otečenimi očmi, ki puha cigaretni dim, fantiča, ki mu razloži, da je imel grde sanje. Opsuje ga in izgine. Budilka, oho! koliko časa je minilo, odkar jo je kupil! V Leningradu med študijem! Ura je dvajset do treh zjutraj. Kakšno sranje!