Tistikrat, ko je slonel pribit na šolsko tablo, pa se je vse odvijalo kot v nekakšni koprenasti mori… Z brado je bil naslonjen na tablo… Čeljust ga je bolela in mišica je bila nategnjena, da je čutil v prsih bolečino, kot bi mu hotel kdo skozi usta potegniti prsni koš na plan in ga obrniti navzven kakor rokavico…. Kri mu je tekla v grlo, se zlivala prek brade po črni tabli navzdol in mu kapljala na kapice čevljev… V nosnicah je čutil značilen vonj krede… V njegovi glavi pa se je odvijalo vse hkrati… Skrb za otroke… Njihovo prestrašeno cviljenje ga je rezalo v srce… Koliko tega jim bo ostalo za vse življenje…? Kako dolgo se bodo prebujali v morastih sanjah…? Jih bo strah šole…? Se bodo sploh upali vrniti…?Jih bo zadrgnilo v grlu vsakič, kadar bodo hoteli zapeti Buči, buči, morje Adrijansko… ? Tisoč vprašanj se mu je vrtelo skozi misli… Z dlanmi se je naslonil na tablo… Noge so mu klecale… Vedel je, če bo omedlel, mu bo jezik razcefralo… Raztrgalo na pol… Slišal je karabinjerje in črnosrajčnike, kako so se na dvorišču pred učilnico smejali… Njihov smeh se je skozi razbito okno priplazil v prazno učilnico in odmeval od sten… Potem se je umiril, klobčič brbotajočih misli se je razvozlal… Treba je naprej, treba je nadaljevati, se izmotati, se zbrati, pogledati na svoj položaj kot na zahtevno enačbo, ki ni nerešljiva... Z nohti je zaril med tablo in deščico… Poskušal jo je odtrgati od črne table… In šele zdaj, ko se je začel ukvarjati s svojim položajem, ko se je hotel osvoboditi, se je šele zavedel občutka nemoči, in od znotraj ga je streslo in zamrazilo… Občutek ponižanja… Občutek velike krivice… Kaj je storil? Mar ni delal pošteno? Mar se ni razdajal? Nikomur ni storil nič žalega… Pred očmi je videl samo tablo… Ozko sliko sveta… Nič na levo, nič na desno… Svet se je zožil, svet so mu pribili na oči… Počutil se je nemočnega… Nenadoma je začutil vso simbolnost njihovega brutalnega dejanja… Hoteli so mu pokazati, da je njegov svet samo košček, majhen košček šolske table. Drugega nič! Zato naj se tega drži! Mi smo tu zato, da ti povemo in pokažemo, do kod lahko sega tvoj pogled… Prvič je začutil omejenost svoje svobode, svojega jezika, svoje usode… Tesnoba, ki je temu sledila, je bila neznosna. Dlani je imel naslonjene na tablo in solze so mu zalile oči… Zazdelo se mu je, da stoji na ozki polici, za njegovim hrbtom pa brezdanja globina prepada; zdelo se mu je, da visi na nitki in da je potreben samo neznaten sunek vetra in zdrsnil bo v nepovrat… In zaželel si je, da bi padel, da bi mu odtrgalo jezik, in z njim njegove besede in z besedami smisel življenja… Zaželel si je, da bi umrl… Kolena so mu trznila in že se je skoraj spustil in vdal, ko je za sabo zaslišal miren in pomirjajoč glas… "Vse ima smisel. Bog je tako naredil, da ima tudi trpljenje smisel…" Stari župnik Martin je stal za njegovim hrbtom in ga zadnji trenutek, ko je učiteljevo telo že klecnilo, zagrabil pod pazduhama … Stari Martin ga je zadržal na svojih zgubanih starčevskih rokah z neverjetno močjo, v njegovih rokah se je učitelj počutil varnega, kot se otrok počuti varnega v materinem naročju… "…tudi trpljenje ima smisel… Bog je naredil tako…. Bog je naredil tako… Bog je naredil tako…" je odzvanjalo v učiteljevi glavi, dokler ga ni zagrnila tema.