Eszter v hlipavi sreči opazuje trpljenje Irén Ráchel, ni več deklica, razume, čuti, kakšne rane povzroča ženski Dezsőjeva impotenca. Zagotovo ve: tudi trpinčenje po neuspehu ni tisto, kar se zdi. Dezső mora zaradi neuspeha do konca gledati teatralno zadovoljevanje Irén Ráchel. Sestra vidi, da Irén v resnici biča samo sebe; pravi cilj predstave je, da Dezsőja vseeno vzburi – a on znova odpove. Dezső je ponosen in naiven moški: akcijo doživlja kot pravo kazen, grize se, trpi, ni mu uspelo Irén Ráchel nuditi užitka. Njegova moškost je v ruševinah, bojuje se s solzami, še pomisli ne, da je to zvijanje zadnji napad Irén, obupen poskus, da v njem prebudi poželenje. Ljubezenske urice Irén Ráchel in Dezsőja Metza potekajo okorno in mučno, moj prijatelj se kljub temu ne more odtegniti vplivu čarovnice, sčasoma tudi njegovo telo začne delovati kot priučena žival, imata divje in brezdušne orgije, ki Eszter ne zanimajo več. Dezső sluti, da sestra nekaj sumi, poskuša ji ugoditi, dekleta noče izgubiti, toda stare igre postanejo zagrenjene in ob neki priložnosti, ko poslušata, kako Pater diskutira z duhom nekega meniha in začne jokati, tudi sestra zajoka.