Tuna, ki sem jo ujel, se je na soncu, ki je pokukalo izza oblakov, prelivala v čudovitih barvah, od rumenih do zlatih mavričnih. Jaz bi jo namesto rumenoplavuta imenoval sončna tuna. Vzbujala je vtis, kot bi se v njej gizdalinsko ogledovalo sonce in svoj odsev še umetniško obogatilo. Po ribi so se prelivale tako lepe barve, da skoraj ni bilo mogoče odtegniti pogleda od nje. Seveda je takoj sledilo obvezno fotografiranje. A kaj, ko noben fotoaparat ne more zapisati vseh čudovitih barv. Vsaj delček lepot pa bo vendarle shranjen. Kaj bi tisti trenutek dal za delujočo videokamero! Neponovljivi trenutki, pa bodo šli v pozabo! No, ne čisto v pozabo; vtisnjeni bodo v spominih na potovanje.