Povračilni ukrepi so obvezni ali pogojni. Obvezni kadar USTR ugotovi, da tuja vlada krši ali omejujejo pravice ali koristi ZDA, določene s trgovinskim sporazumom, ali pa njene politika neopravičljivo omejuje ali bremeni ameriško trgovino. Neopravičljiva dejanja so po tej definiciji tista, ki kršijo ali so v neskladju z mednarodnimi pravnimi pravicami ZDA. V večini primerov gre za spore glede ameriškega izvoza in varovanja pravic intelektualne lastnine. Sankcijam se izognejo države, ki pristanejo na kompenzacijske tržne ugodnosti za ZDA. Povračilne ukrepe USTR tudi opusti, kadar bi bila škoda za ZDA v nesorazmerju s koristmi sankcij, kadar se država kršiteljica zaveže, da bo odpravila sporno politiko ali prakso, kadar se z ukrepi približuje spoštovanju sporazuma ali kadar komisija za spore pri WTO ugotovi, da pravice ZDA po trgovinskem sporazumu niso bile kršene. Pogojno se Združene države za ukrepe odločijo, kadar po preiskavi ugotovijo, da posamezno dejanje ali politika brez razloga ali diskriminatorno bremeni ali omejuje ameriško trgovino. V to definicijo pa sodijo dejanja, za katera USTR ugotovi, da niso pravična in ne ponujajo enakih možnosti, čeprav ne kršijo mednarodnih pravnih pravic ZDA. Sankcije za državo, ki je spoznana za kršiteljico, se največkrat nanašajo na carine na katerokoli tržno blago v poljubnem gospodarskem sektorju. Ko se USTR odloči za povračilne ukrepe, najprej pripravi oceno škode, ki naj bi jo ZDA utrpele zaradi države kršiteljice. Sestavijo možni seznam povračilnih ukrepov in ga objavijo v zveznem registru. Glede na pripombe javnosti izdelajo končni načrt povračilnih ukrepov, ga objavijo in začnejo izvajati. To se mora zgoditi v tridesetih dneh, razen kadar v tem času poganja glede spora pomembno ne napredujejo. Povračilni ukrepi trajajo štiri leta, potem pa se avtomatično končajo, razen če vložnik pritožbe ali drug predstavnik ameriške industrije ne zahteva podaljšanja.