Bilka pa se velikokrat spominja trenutkov, ki jih je preživela z Maxom – sploh ob reki Kolpi. “Pred mnogo leti sva bila na Kolpa festu, kjer je bil 'cirkusant' za vse udeležence. Z mladimi je plaval, se lovil, igral z žogo, skratka, imel se je super. In ker so ga vsi poznali, sem ga imela spuščenega, v dobri veri, da ne bo nič narobe. Ko pa sem se zjutraj zbudila, sem zagledala ranjenega Maxa. Rana na tački mu je kar zijala. Ponoči ga napadel pitbul, ki ga je imel spuščenega eden izmed obiskovalcev. Ker je bila nedelja in nikjer nobenega veterinarja, sem morala hitro ukrepati. Vzela sem potovalni pribor za šivanje, razkužila rano z alkoholom, jo pobrila z navadno britvico in jo preprosto zašila. Bolelo me je srce, kot še nikoli, ker sem mu vse delala na živo in z obupno šivanko za blago. Znanec, ki je Maxa medtem držal, je bil tako užaljen, da nekaj časa sploh ni govoril z menoj. Samo Max je vedel, da mu hočem dobro. Poseg je bil kar hiter in uspešen, naredila sem tri šive in moj kuža je bil pravi heroj. Čez dva dni sva šla vseeno k njegovemu veterinarju v Ljubljani. Tam so se samo zasmejali in rekli, da sem odlično opravila svoje delo in da bi bila dobrodošla pomoč tudi na njihovi kliniki.”