Kaj mi bo ostalo v spominu o pravkar končanem nogometnem prvenstvu v Nemčiji? Prav gotovo naravnost imenitni posnetki nemškega režiserja finalne tekme po izključitvi slovitega Zidana, ki se ni mogel upreti svojim koreninam in je z glavo udaril v pleksus italijanskega igralca, le-ta mu je bil gotovo povedal dosti sočnih stvari o njegovi materi ali kaj podobnega, saj si drugače ne morem predstavljati tako divje reakcije najboljšega igralca svetovnega prvenstva. Seveda je obsojanja vredno tako dejanje, še posebno, če veš, da te gleda sin in milijarda ljudi, največ mladih, a iz svoje kože ne moreš, če si človek, če nosiš težo finalne tekme na ramenih in vso svojo reprezentanco, kar je Zidane vse do izključitve počel. Naravnost genialno je nemški režiser potegnil kamero skorajda na tla in snemal Zidana v hrbet, kako je s sklonjeno glavo mimo zlatega pokala odhajal v slačilnico. Ta prizor je eden najlepših, kar sem jih kdajkoli videl in jasno mi je bilo, da bodo Francozi izgubili. Tako je tudi bilo. Streljanje enajstmetrovk je ruleta, Italijani so bili doslej na tej ruleti na velikih tekmovanjih vedno osmojeni, tokrat ne. Italijanski kapitan Cannavaro je visoko dvignil pokal in slavje se je začelo, mrki pogled francoskega trenerja je govoril o tem, kako res je, da je na velikih tekmovanjih bolje, če si tretji kot pa drugi. ”Zmagovalec pobere vse!” so nekoč peli člani skupine Abba in tudi tokrat je bilo tako. Iz sosednjega stanovanjskega bloka sem slišal vesele Arabčke, ki so prepevali na ves glas: ”Taaalija, Taaalija se desta, se desta!” V vasi je nek idiot spet spuščal v zrak rakete, v bližnjem furlanskem mestu so noreli pozno v noč, z ženo sva v ponedeljek zjutraj izključila radio, ker se ni dalo slišati ničesar drugega kot le to, kako veliki da so nogometaši Dantejeve dežele... Opiti od nogometa bodo sedaj tudi italijanski politiki sledili masi in nogometašem, upajmo, da le ne toliko, da bodo podelili amnestijo vsem, ki so vpleteni v škandal v italijanskem prvenstvu, kar pa ni nemogoče. Hčerki sem bil zbudil, da sta videli streljanje enjastmetrovk, ker bosta tako zagotovo vedeli, kdaj sta imeli 12 in 14 let. Malega Luko sem pustil spati, ker je imel Ševčenkovo majico Milana na sebi. Premajhen je še, da bi ga moril s tem, zakaj Ševčenka na finalni tekmi ni bilo, in tudi tega, da bo odslej Ševa igral v Angliji, še ne ve. Nogomet je mit, je vse, je več kot nogomet, tudi v Nemčiji je bilo tako.