Bunkabrc so že zdavnaj iznašli Azijci, najstrastnejši igralci so še dandanes Malezijci in Indonezijci. Kasneje so ji ameriški popotniki utrli pot na Zahod in jo poimenovali footback. Igranje footbacka je kmalu postalo neverjetno priljubljeno tudi na stari celini. Še posebej pri dijakih in študentih, ki so se z brcanjem pisanih žogic radi poigravali med šolskimi odmori. V naše kraje je bunkabrcaštvo zašlo povsem po naključju. Prinesel ga je Paul Alexander, Francoz, ki so mu med triletnim služenjem civilne vojaščine v Sloveniji soigralci nadeli ljubkovalno ime francoska nora krava. Brezpomenski vzdevek se mu zdi naravnost imeniten. »A to še ne pomeni, da ima igra kakšne frankofonske značilnosti. Sicer pa sem ravno prek Alexandra dobil prvo žogico za igranje bunkabrca,« razloži Tilen, ki ga soigralci bolj poznajo kot Tilca. In kako bunkabrc sploh poteka? Glavni rekvizit je raznobarvna kvačkana, s plastičnim granulatom napolnjena žogica, ki jo je po edinem in glavnem pravilu dovoljeno odbijati in udarjati z vsemi deli telesa, razen z rokami. Natančneje z dlanmi. Žogico lahko udarimo z ramenom ali komolcem, ne smemo pa je prijeti z rokami. »Glavno je, da žogica ne pade na tla. To pomeni, da moraš biti boljši, hitrejši od gravitacije. Kar se sliši smešno, ampak tako pač je. Še posebej mi je všeč, da lahko bunkabrc igraš kar sam, lahko pa se zbere skupina, ki ponavadi šteje od tri do pet ljudi,« nadaljuje Miha. Tudi on ima, kot vsi bunkabrcarji, partizansko ime Hakipitaki ali Stipe Hanibal. »Pri nas bunkabrc še ni tako znan, v Ameriki pa imajo celo svetovno prvenstvo, no, letos je v Pragi potekalo evropsko prvenstvo. Če ne bi bil bunkabrc dovolj priljubljen, vsega tega ne bi mogli pripraviti.« V ta namen so bunkabrcaški profesionalci razvili kar štiri discipline igranja. Najpogostejši je freestyle, ko igraš sam in podobno kot skejterji uprizarjaš razne trike. Circle je ekipna igra, kjer si igralci podajajo žogico, pri netu veljajo pravila badmintona oziroma igre čez mrežo, golf pa je disciplina, pri kateri brcaš žogico po igrišču za golf. Čeprav ni znano, kako so nad bunkabrcarji navdušeni pravi igralci golfa. Nekateri pravijo, da bunkabrc ni za živčne ljudi, saj te lahko kakšen udarec popolnoma iztiri. Poskušaš in poskušaš, ampak poredna žogica se ti vedno izmuzne in pade na tla … Tilen in Miha pa menita, da lahko z brcanjem odlično obvladaš telo. Za igro je namreč potrebna popolna zbranost. Velik vpliv imata tudi igralčevo počutje in trenutno razpoloženje. »Enkrat sem nekaj spil, ker sem mislil, da bo šlo bolje. Bil sem neprijetno presenečen. Šlo je kvečjemu slabše. Do zdaj sem najdlje igral pet oziroma deset minut. Nekateri zmorejo več, celo kakšnih dvajset minut naenkrat,« s smehom pripoveduje Tilen, ki prek slovenskega društva Bunkabrc, v katerem je zdaj evidentiranih štirideset članov lastnikov žogic, pripravlja redna tedenska bunkabrcanja ob sredah med deveto in enajsto zvečer na Vilharjevi 3 a. Zanimanje je veliko, prihajajo predvsem mladi. »Najmlajši je star sedemnajst let. Vsako sredo se jih nabere od dvajset do trideset. Tudi kakšna punca se najde vmes.« Ambiciozna fanta sta se odločila, da bosta slovenski narod navdušila za bunkabrcanje. Kot pravi Miha, imata že zdaj v načrtu več projektov: »Prav zdaj se dogovarjamo s Športno unijo Slovenije. Radi bi sodelovali pri različnih zdravstveno in preventivno naravnanih akcijah, kot sta Veter v laseh s športom proti drogi in Športna ulica, ki bo namenjena celim družinam. Zanima nas predvsem šolska populacija in že pripravljamo poseben projekt Brc med odmorom, v kratkem pa načrtujemo predstavitev na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. Radi bi šolarjem dopovedali, da je pametneje, če med odmorom nekajkrat brcneš žogico in si tako prefiltriraš pljučka, kot da si prižgeš čik. Mislim, da je naša posebnost in prednost tudi to, da šport ni tekmovalen. Mi se ne borimo proti, ampak za! Naš cilj je vzpostavitev mreže bunkabrca po vsej Sloveniji. Prepričan sem, da bo uspelo.« Tilen dodaja, da bi radi v bližnji prihodnosti pripravili še amatersko državno prvenstvo v bunkabrcu.