Nova produkcija Verdijevega Falstaffa dokazuje, da je Opera v Nici vse manj provincialna, saj se razvija v močan umetniški ansambel, ki je zmožen korektno predstaviti tudi najtežja dela operne poustvarjanosti. Dirigent Renato Palumbo je z vse boljšim Filharmoničnim orkestrom iz Nice in zborom Opere iz Nice ustvaril tankočutno, iskrivo in temperamentno muzikalno podobo predstave, režiser Gian-Carlo del Monaco pa ji je dal ustrezno vizualno varianto; brez posebnega pretiravanja in nepotrebne odrske navlake se je lotil dela z velikim spoštovanjem, saj sam pravi, da to zanj ni cenena, burkasta opereta, ampak ima bolj dramatičen značaj ("Falstaff ni smešna oseba, smešen postane v zaroti, ki si jo je sam skoval"). Odlično, prostorno in slikovito prizorišče ter lepe in barvno ubrane kostume je zasnoval Michael Scott. Glavno breme pa so vendarle nosili pevci. Ruggero Raimondi, ki je lani v Nici uspel z Borisom Godunovim, se je zmagoslavno vrnil in dokazal, da je malone univerzalen. Po zunanjosti, bi rekli, da bolje ustreza Don Kihotu, a je ustvaril sočen in žlahten lik, poln drobnih igralskih bravur, pevsko pa je bil naravnost imeniten; njegov glas je še zmeraj bogat in prodoren. Daniela Dessi je bila ljubka in šarmantna, glasovno suverena Alice, Patrizia Pace pa nič manj uspešna Nanette. Bolj dobrodušnega kot jezljivega Forda je zanesljivo odpel Bruno Pola, mladi Perujčan Juan-Diego Florez pa je bil nežni, toplo zveneči Fenton. Vihrava, pevsko globoka, a malo premlada Quickly je bila mezzosopranistka Mirella Caponetti. Značilnost predstave je, da so bile tudi vse manjše vloge odlično zasedene, tako da v ansamblu, sestavljenem v glavnem iz Italijanov, res ni bilo slabega pevca; Claudia Marchi je pela Meg, Luca Casalin je bil dr. Cajus, Pierre Lefebre in Roberto Nencini pa sta se uveljavila kot komični par Bardolfa in Pistola.